Bullet journal ali točkovni dnevnik

Živijo, kako si? 😀 Pred kakšnim tednom dni sem na Instagram profilu Knjižna polička spraševala, če bi te zanimalo kaj o t.i. bullet journalingu oz. v prevodu, točkovnem dnevniku in odziv je bil res velik. Zato sem dokončala novembrsko postavitev strani, vse skupaj poslikala in spisala članek, ki je pred tabo. 😉 Naj ti že kar na začetku povem, da moj bullet journal ni takšen kot ga vidiš na Instagramu ali Pinterestu, ni likovno dovršen in brez napak, a meni moj ustreza in me ustvarjanje le-tega zelo sprošča. 

Torej, kaj sploh je bullet journaling?

To je nek ustvarjalni planer, ki ga oblikuješ po svoje, vanj vključiš le tiste stvari, ki so zate pomembne in bi jih rad/a spremljala na dnevni, tedenski, mesečni ali letni ravni. Sama ga uporabljam za planiranje delovnih dni po urah, za to-do sezname s katerih z največjim veseljem črtam opravljene naloge, za spremljanje določenih navad in konec koncev za sprotne zapiske. Po svojih željah pa lahko dodajaš še ogromno drugih strani, ki ti bodo prišle prav skozi mesec ali leto.

Sama sem zelo rada na Instagramu spremljala profile, ki objavljajo samo svoje umetnine iz planerjev. In ko rečem umetnine sploh ne pretiravam, poglej si nekaj primerov, ki sem jih našla na Instagramu in Pinterestu.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

No verjetno se po videnem oba/e strinjava, da so to prave umetnine. 😀 

Zase sem vedela, da nisem ravno likovni tip človeka, zato nikoli nisem imela poguma začeti. Pa tudi, po horoskopu sem devica, za katere velja, da smo rahli perfekcionisti in naj ti zaupam, da sem jaz tipična devica in me že najmanjše nepravilnosti zelo zmotijo. Ups.. 😅 

Tako sem torej gledala in se čudila ter kovala v zvezde vse, ki imajo dar za risanje in ustvarjanje. Vse do letošnjega septembra, ko sem kot nora iskala planer, ki bi mi popolnoma ustrezal in na žalost ga nisem našla. Ali je bil čisto prevelik in posledično pretežek za v torbico ali pa mi vsebinsko ni ustrezal. Zato sem se odločila, da poskusim s točkovnim dnevnikom.

• 

• 

• 

Zvezek s pikicami namesto črt, sem kupila v Mladinski knjigi znamke Quattro colori, na platnico pa sem sama nalepila nalepko, da sem jo malo okrasila. Obstaja pa še veliko drugih znamk. Konec koncev pa lahko uporabiš tudi črtan ali karo zvezek – kar ti je ljubše in ti bo najbolj ustrezalo. Zapomni si, da so pri tem sistemu planiranja oziroma zapisovanja, vse niti v tvojih rokah. 😉

Tvoja naslednja naloga je, da ugotoviš kaj želiš. Zato se zapodi v Pinterest in Instagram ter išči ideje, nasvete, predloge. Jaz sem si na Pinterestu ustvarila board kamor shranjujem samo ideje za ustvarjanje planerja – od “naslovnic” za posamezne mesece, do mesečnih in tedenskih razporedov in vseh dodatnih strani, ki jih lahko vključiš. 

Tedenski razpored

Sama sem želela imeti mesečni razpored ter tedenskega po urah, da si lahko natančno splaniram vsak dan posebej. Pri tedenskem sem želela tudi prostor za to-do liste. Kot dodatne strani pa sem za november dodala seznam navad, kjer za vsak dan obkljukam kaj sem storila in tako spremljam kako dosledna sem pri določeni navadi, ki jo želim uvesti v svoje življenje.

In končno smo prišli do začetka ustvarjanja – juheej.🥳 Na pisalno mizo prinesi vse flomastre, barvice, markerje, kemike, svinčnike, radirke…, ki jih premore tvoj dom in začni ustvarjati. Naj te napake ne vržejo iz tira, dogajale se bodo in ponavadi jih lahko enostavno zbrišeš. Nobelova nagrada tistemu, ki je izumil ediks! 😀 Da pa se izogneš večjim napakam lahko seveda najprej celotno stran skiciraš s svinčnikom, ki ga enostavno pobrišeš nato pa greš čez še s kemikom ali flomastrom. 

Ti pokažem kaj se je zgodilo meni?🙈 Ko sem ustvarjala naslovno stran za mesec november, sem za napis uporabila flomaster in posledico lahko vidiš na spodnji sliki.

Jap, napis se pozna tudi na naslednji strani.😠 Ko sem to videla, priznam, sem bila precej jezna, nisem vedela kako bi rešila problem. Hmmm… Lahko bi enostavno strgala list iz zvezka, obrezala dizajn in ga prilepila na naslednji list – stvar rešena. Lahko bi tudi pol naslednje strani prebarvala z ediksom – ne tako pametna ideja, kajne. In kaj sem storila na koncu? Nič.🙈 Pustila sem tako kot je in na naslednjo stran narisala mesečni razpored, ki je pač malo “zaznamovan.” 😉 Zakaj sem to storila? Zato, da sem trenirala svoje živčke in misli perfekcionistke. 😀 In izpadlo je tako kot vidiš na spodnji sliki. Daj me malo potolaži in reci, da ni tako zelo hudo.🙈

Mesečni razpored in ostanek napake.

Tako pa sva prišla/i do konca uvoda v bullet journaling. Kaj sva se naučila/i? Da ni potrebno biti umetnik, da se spustiš v to, niti ni potrebno imeti milijon posebnih pripomočkov – zadostujeta tudi samo navaden črtast zvezek in kemik ter nekaj flomastrov. Pa tudi to, da so napake normalne in da ni potrebno zažgati zvezka ob prvi napakici.😅 

Upam, da bom s tem člankom koga, ki je enakih misli, kot sem bila jaz včasih, navdušila in vzpodbudila k temu, da poskusi. In hej, ne pozabi, da lahko še vedno nehaš, če kasneje ugotoviš, da to pač ni zate. Vendar zapomni si, vedno je vredno poskusiti, če ne, lahko zamudiš enkratne stvari. 😉

No sedaj pa me imaš verjetno že vrh glave, zato bom zaključila.😅 V komentarjih mi zaupaj svoje mnenje o bullet journalingu, z veseljem pa odgovorim tudi na kakšno vprašanje.😊

Do naslednjič, K. 😀

Sreča je, če vseeno ljubiš

Živijo dragi moji knjigoljubci! Po dolgem času je Knjižna polička nazaj. Kot sem pred kratkim zapisala na instagram profilu, sem si vzela čas zase, zato sem se nekoliko odklopila od socialnih omrežij in uživala s prjatelji in družino. A sem se vrnila s svežimi idejami za objave in z veliko zagona.

Trenutno smo vsi prisiljeni biti za štirimi stenami in kdaj, če ne zdaj, bomo v roke vzeli dobro knjigo. Sedaj izgovori o tem kako nimamo časa, ne pridejo v poštev. 😉 In knjiga, ki jo bom predstavila danes, se mi zdi prava za ta čas. Te zanima zakaj? Beri naprej… 😉

O knjigi

Knjiga nemške pisateljice ljubezenskih romanov Petre Hülsmann govori o Isabelle, ženski v poznih dvajsetih, ki so ji svete tri stvari – nadaljevanka Ljubi! Ljubi! Ljubi!, vietnamska juha z rezanci gospoda Leeja in delo v cvetličarni. Živi po ustaljenem urniku in ne mara sprememb. Pravzaprav jih sovraži! Zato si lahko samo predstavljamo kako razburjena je bila, ko je gospod Lee zaprl svojo restavracijo v kateri je vsak dan jedla vietnamsko juho z rezanci. Restavracijo prevzame kuhar Jens, a z Iso ne najdeta skupnega jezika – vsaj ne na začetku. V paketu z Jensem pa pride tudi njegova najstniška sestra Merle, ki mu povzroči nemalo skrbi, češnjo na vrhu pa doda dejstvo, da ju želi z Iso poparčkati. A kaj, ko pa ima Isabelle popolnoma drugačno predstavo o sanjskem moškem…

Moje mnenje:

Kot sem že večkrat omenila, sem ena izmed tistih, ki knjigo ocenimo po platnici. Ups… 😀 In dejstvo je, da ima ta knjiga krasno naslovnico. Čeprav rože pri meni ne uspevajo ravno najbolje, jih imam rada, sploh če dobim kakšen lep šopek tulipanov. Torej že naslovnica me je takoj pritegnila in glede na to, da imam že nekaj časa obdobje, ko bi brala samo ljubezenske romane, je bila to odlična izbira zame. 😀

Sama sem se na trenutke lahko precej poistovetila z Isabelle – obe postaneva panični, če morava v zadnjem trenutku spreminjati plane in nobena od naju ne mara sprememb, čeprav so le-te včasih dobre. Isa je vsak dan na listek zapisala vsaj eno lepo stvar, ki se ji je zgodila v dnevu in listek vrgla v posodico. Sicer je želela listke prebrati šele na rojstni dan, a ko se ji je v parih dneh porušil svet se je odločila, da pregleda kaj vse je skozi mesece zapisovala. Ugotovila je, da sreča ni odvisna od službe, od oseb, ki so se zavestno odločile, da ne želijo biti več del njenega življenja.. temveč od drobnih, na videz nepomembnih pripetljajev, ki rišejo nasmehe na obraz in zaradi katerih so dnevi dragoceni.

Prav tako pa začneš ob branju razmišljati o ljubezni. Pa mislim, da tale odstavek iz knjige sam po sebi dovolj pove…

Po drugi strani pa v ljubezni ni zmeraj vse super in krasno, popolno in skladno, prihodnost ne diši po vrtnicah in v nebesih ne igrajo violine. V resnici je takole: sreča je, če vseeno ljubiš!

Misli in ocena:

Zgodba je odlična za tole obdobje, ko smo vsi napeti, saj je lahkotna, hitro se bere in ob njej kar pozabiš na ostale stvari. Na trenutke se lahko ob njej iz srca nasmejiš, da pa tudi nekaj iztočnic za razmišljanje. Vsekakor se še kdaj znajde v mojih rokah na ponovnem branju. 😉

Ocena: 4/5

Želim vam, da ostanete zdravi in #ostanidoma. Do naslednjič, K. 🙂

Tožilci, FBI in ljubezen

Polička je končno nazaj. V zadnjem mesecu sem blog in socialna omrežja postavila na stranski tir, saj sem imela na faksu norooo. Sicer mi še manjkajo trije izpiti, ki jih imam v prihodnjem tednu, a glavnina je mimo. Ta mesec, ko sem bila okupirana z izpiti sem prav pogrešala pisanje, tudi brala sem veliko manj kot pa ponavadi. Sem pa v tem času dobila ogromno idej za nove in zanimive članke, ki jih bom spisala v prihodnjih tednih.

Prejšnji teden se je tudi uradno začelo poletje, marsikdo se je že odpravil na dopust (upam, da ste sabo vzeli dovolj knjig, da vam jih ne bo po dveh dneh že zmanjkalo 😉 ). Mene dopust čaka šele v avgustu ali septembru (ja, še vedno nimam ničesar rezerviranega, upam, da najdem kakšno ugodno last minute ponudbo :D. ) Bom pa do takrat za vse vas srečneže, ki boste morje videli prej, pripravila seznam poletnega branja, ki vam bo krajšalo čas pod borovci. In na ta seznam bi lahko uvrstili tudi knjige, ki jih bom danes predstavila. 😀

Nobena skrivnost ni, da je ameriška pisateljica Julije James ena izmed mojih ljubših in da so njene knjige popolna mešanica romantike, humorja in akcije. V angleščini je izdanih devet njenih knjig, prevedenih v slovenščino le sedem. V svoji lastni zbirki jih imam pet, dve pa mi na žalost še manjkata (Nekaj na tebi in Nekaj kot ljubezen) in ju iščem že slabo leto, a v knjigarnah sta razprodani, ponatis ni predviden, bralci pa ju ne prodajajo. Ampak ne bom obupala, tudi ti dve bosta enkrat krasili mojo poličko (za sliko sem si ju izposodila iz knjižnice). 😀

V vseh knjigah nastopajo FBI agenti, ki lovijo zlikovce in (državni) tožilci, ki zlikovce vržejo za zapahe. Vendar kako bi lahko čudoviti moški in krasne ženske sodelovali brez da bi med njimi preskočila iskrica? V realnem svetu bi že šlo, a vsi vemo da se v knjižnem lahko zgodi marsikaj in da so “prepovedane” romance najboljše in najslajše. Zaljubljenca iz študijskih let, ki se ponovno srečata na sodišču, a na različnih straneh zakona, bivša rivala v šoli za agente, ki morata ponovno sodelovati na primeru, FBI agent in tožilka, ki se tri leta po tem, ko mu je skoraj uničila kariero, ponovno srečata na kraju zločina… vse te in še mnogo drugih razmerij lahko najdemo pri Jamesovi.

Prvi dve njeni knjigi sem prebrala dva ali tri poletja nazaj in takrat sploh nisem, da to nista edini knjigi. Šele kasneje sem to ugotovila, ko pa sem na lanskem knjižnem sejmu v Ljubljani zasledila knjige znižane na 4€, niti pod razno nisem veliko premišljevala in jih kupila. 😀 Pa mi ni žal, v preteklih mesecih sem na vsake toliko časa prebrala po eno knjigo in vsaka se mi je dopadla. Kljub temu, da so glavne osebe vedno iz iste stroke, zgodbe niso dolgočasne, temveč avtorica ponudi vedno novo in zanimivo dogodivščino, ki te potegne k branju.

Torej, tisti, ki se še doma in še razmišljate kaj boste brali na počitnicah, hitro skočite v knjižnico in si sposodite eno izmed knjig v zbirki. 😉

Želim vam čudovit vikend, dragi moji knjižni molji. Se beremo kmalu. 😉 Do naslednjič, K. 😀

Privlačni sosed in Prepovedana romanca

Hojla knjigoljubci in knjigoljubke! Danes je bil po dolgem času zunaj spet sonček, pa še začetek vikenda je, kaj hočeš lepšega. 😀 Vikend naj bi bil enako sončen, tako da je pravi čas, da vas seznanim z dvema knjigama avtorice Penelope Ward, ki ju boste lahko brali zunaj na ležalniku. 😀

O knjigah:

Najprej sem se lotila Privlačnega soseda. Po tem ko Chelseo zapusti fant, se preseli v novo stanovanje, a še v sanjah si ne bi mislila, da bo tik zraven njenega stanovanja, živel nekdo, ki jo bo neverjetno spominjal na bivšega. Vendar pa je sosed, ki ga sama poimenuje “jezni umetnik” veliko lepši kot bivši, vendar se on ne zmeni zanjo… Vse dokler ona med telefonskim pogovorom s svojo psihoterapevtko ne sliši smeha, ki prihaja iz druge strani stene. Tako seksi sosed izve vse njene skrivnosti in negotovosti. Ga bo to odvrnilo ali pritegnilo?

V Prepovedani romanci pa se srečamo z Greto in Elecom. Greta je v zadnjem letniku srednje šole, ko se na vratih pojavi sin njenega očima. Z velikim odporom je prišel, da bi pri očetu in njegovi novi ženi preživel leto dni, medtem ko je njegova mama zdoma. Greta ga sovraži, ni si mislila, da bo takšen težak, a še bolj kot to, sovraži dejstvo, da se njeno telo nanj odziva na tako nezaželen način. Stvari se stopnjujejo, dosežejo vrhunec, potem pa, tako hitro kot je prišel, tudi odide. Izgubita stike, vse dokler, družine ne pretrese tragedija. Kako bo Elec videti po vseh teh letih, kakšen bo odnos med njima?

Moje mnenje:

Nobena od teh dveh knjig me ni razočarala. Obe sta napisani v lahkotnem “tonu” tako da se zelo hitro bereta. Vendar me je sama zgodba bolj navdušila pri prvi, torej pri Privlačnemu sosedu. Je smešna, ljubka, malo erotična, a ob enem tudi nabita s čustvi – tako pozitivnimi kot negativnimi. Najbolj pa mi je bilo zanimivo to, da takšne zgodbe sploh nisem pričakovala. Ko sem brala povzetek na zadnji platnici, sem mislila, da bo to še ena romantično-erotična zgodba, pa sem bila pozitivno presenečena.

Tudi Prepovedana romanca mi je bila všeč. Sicer me je na začetku motila ta zgodba “zatrapana v polbrata,” ampak sem potem to odmislila oziroma, saj dejansko si nista bila nič v sorodu, nista imela ne iste mame niti očeta. Všeč mi je drugi del knjige, po tragediji, ko se ponovno najdeta, se povežeta in razkrijeta skrivnosti in vzroke za dejanja iz njune mladosti.

Misli in oceni:

Obe knjigi sta odlično poletno branje – romantično, seksi, na trenutke žalostno. Vredno branja in komaj čakam, da preberem še kakšno knjigo te pisateljice. 😀

Privlačni sosed, Prepovedana romanca: 4/5

Do naslednjič, K. 😉

Tetovator iz Auschwitza

Hojla moji knjigoljubci! Prazniki se bližajo, zato bomo imeli več časa za branje. Tokrat sem s poličke vzela knjigo s tematiko druge svetovne vojne. Kljub vsem grozodejstvom, ki so se dogajala je to zgodba o dobrih ljudeh s srci napolnjenimi z ljubeznijo.

O knjigi:

Zgodba nas popelje nazaj, v čas druge svetovne vojne – čas, ko je svetu nadvladal strah, ko je ljudi zajela panika in ko so bili priča največjim grozodejstvom v zgodovini. Spremljamo mladega slovaškega Juda Laleta, ki po spletu okoliščin dobi v Auschwitzu delo tetovatorja. Vsakemu, ki prispe v to zloglasno taborišče mora na levo roko vtetovirati številko, mu skruniti telo in ga popolno razčlovečiti – od zdaj naprej je le številka.

Z delom tetovatorja pa je prišlo tudi nekaj “ugodnosti,” imel je svojo sobo, dobil je dodatno porcijo hrane in s to pozicijo si je lahko privoščil malenkost več svobode gibanja. Njegova delovna torba je bila ščit. A dodatnih porcij hrane ni nikoli zadržal zase, vedno jih je razdelil med sojetnike.

Ko je tako nekega dne pripeljal še en vlak poln deklet, se je Lale lotil svojega dela. Po navadi se nikoli ni ozrl proti obrazom ljudi, ki jih je tetoviral, a tokrat je naredil izjemo in pred njim je stala Gita – dekle v katero se je zaljubil na prvi pogled in si obljubil, da ne bo preživel le on, temveč tudi ona.

Moje mnenje o knjigi:

Že odkar smo v šoli prvič obravnavali tematiko druge svetovne vojne me je čisto posrkalo v ta del zgodovine. Čeprav so se dogajale res grozne reči, za katere upam, da se nikoli več ne ponovijo, mi je to obdobje res ljubo in zanimivo. Posledično zelo rada berem zgodbe iz druge svetovne vojne in tako sem se lotila Tetovatorja, ki me je že kar lep čas čakal na polički.

Vedela sem, da to ne bo še ena plehka ljubezenska zgodba, a tako močne zgodbe in sporočila si nisem predstavljala. Ljubezen, ki se je spletla med Laletom in Gito je neuničljiva, tvegala sta vse, celo svoji življenji, zato da bi lahko vsako nedeljo skupaj preživela nekaj dragocenega časa. Upanje, ki ga je imel Lale v to, da bosta oba prišla živa iz taborišča je bilo neomajno, prenašal ga je na Gito in jo podpiral, da ni obupala in se vdala v usodo.

Laletov poklic v Auschwitzu mu je omogočal majhno svobodo gibanja, ki jo je izkoristil za to, da je dragulje in denar, ki so jih odvzeli ljudem po prihodu v taborišče, zamenjal za hrano. Hrano, ki jo je razdelil med jetnike v baraki 7, med cigane, ki so živeli v isti baraki kot on, koščke čokolade je uporabil za podkupovanje paznice, da mu je dovolila obiske pri Giti… Mnogim je s svojim početjem rešil življenje, čeprav je s tem, tvegal svojega. Kazen, če bi ga dobili, je bila smrt.

In ob vsem tem, sem se zamislila. Dandanes nam je že vsaka stvar samoumevna, pritožujemo se zato, ker ne vemo ali bi zjutraj oblekli bundo ali vetrovko, ali bi si za kosilo naročili pico ali solato in katera barva telefona nam je ljubša… Bodimo hvaležni, da sploh imamo možnost se odločat, marsikdo je na žalost nima. In ne glejmo samo nase, poglejmo okoli sebe in poiščimo nekoga ter mu polepšajmo dan – pa naj bo to nošenje vrečk iz trgovine namesto starejše sosede ali pa prijazen nasmeh poklonjen neznancu na ulici. Sama verjamem, da se dobro z dobrim vrača.

Zaključne misli in ocena:

Verjetno ste po zapisanem že sami ugotovili, da me je ta knjiga res ganila in mi odprla oči, zato veste tudi to, da je to še ena knjiga, ki jo bom priporočila popolnoma vsakemu, saj menim, da se lahko iz nje ogromno naučimo.

Ocena: 5/5

Želim vam čudovite praznike ob dobri družbi in napeti knjigi. 😉 Do naslednjič, K. 🙂

Igra sovraštva ali igra ljubezni?

Končno se spet napočil čas za novo objavo. Po rahlem premoru od branja, sem v roke prijela knjigo Igra sovraštva, avtorice Sally Thorne, ki sem jo prejela od Knjigoljubke Maje, ko sem bila izžrebana v njeni nagradni igri. Kar nekaj časa sem jo vsak teden nosila iz Ljubljane domov, da bi jo prebrala med vikendom, pa potem spet nazaj v Ljubljano, da bi jo prebrala čez teden, kot sproščanje med učenjem. A kar ni in ni prišlo do tega, da bi jo vzela v roke in prebrala.

Vendar se je to spremenilo pretekli petek, ko sem želela “preizkusiti” svoj novi Fictional boutique žepek za knjige in sem si jo vzela s sabo na faks. Že zjutraj, pred predavanji, sem začela z branjem, nadaljevala po predavanjih na avtobusu na poti do doma in končala okrog druge ure zjutraj, medtem ko je fant poleg mene sladko spal. 😀

O knjigi:

Zgodba govori o Lucy in Joshui – sodelavca, ki čas v službi preživljata s tem, da se sovražita. Brez težav izražata nenaklonjenost drug do drugega in v njunih internih igrah bijeta boj o tem kdo je boljši. Ona ne razume njegove zamorjenosti in on ne razume njene prijaznosti. Boj pa se zaostri, ko se začneta potegovati za isto delovno mesto. Kmalu napetosti dosežejo vrelišče in Lucy ugotovi, da navsezadnje mogoče le ne sovraži Josha. In mogoče tudi on ne sovraži nje. Mogoče se celo marata. Ali pa je to spet ena izmed njunih iger?

Moje mnenje o knjigi:

Knjiga, ki me je preprosto navdušila. Je enostavno, lahkotno branje ob katerem se lahko sprostiš in na trenutke iz srca nasmejiš. To je bila prva knjiga pisateljice Sally Thorne, ki sem jo prebrala in navdušil mi je njen stil pisanja – hitro berljiv s humornimi vložki, ki popestrijo vse zaplete. Dodelani liki in njihove zgodbe so pripomogli k temu, da sem se lahko popolnoma vživela v dogajanje. Zgodba pa te potegne vase in te ne izpusti dokler ne prebereš zadnje strani.

Zaključne misli in ocena:

Priporočila bi jo vsakemu, ki išče nekaj za sprostitev. Ob dogodivščinah glavnih likov se boste nasmejali in ugotovili, da je črta med sovraštvom in ljubeznijo res tanka. Knjiga ima čez 400 strani, a naj vas debelina le-te, ne odvrne, saj si boste na koncu želeli, da bi jih imela še več. 😀 Po dolgem času knjiga, ki me je navdušila in jo bom sigurno še kdaj vzela v roke.

Ocena: 4,5/5

Do naslednjič, K. 😉

Moje ne tako popolno življenje

Najprej bi se vam rada opravičila za mojo neaktivnost, vendar sem večino dni preživela ob knjigah, saj me jutri in v petek čakata dva pomembna izpita. Tako da.. držite pesti 😉

Že kakšen mesec je odkar sem prebrala tole knjigo, a so v vmesnem času na vrsto prišle objave z drugimi vsebinami, danes pa je končno dočakala svoje mesto tudi na moji virtualni knjižni polički.

O knjigi:

Glavna junakinja Katie živi na videz popolno življenje – živi v Londonu in ima čudovito službo. A to pravi instagram. V resnici najema majhno sobico v deljenem stanovanju, za pot do službe pa porabi ure. A še vedno sanja o popolnem življenju v Londonu.

Kmalu pa se te sanje razblinijo, saj jo nadrejena Demeter odpusti in tako se je Katie primorana vrniti na podeželje k očetu, kjer mu bo pomagala ustvariti prostor za glamping. Čez nekaj mesecev kamp obišče tudi Demeter, Katie pa v tem vidi odlično priložnost za maščevanje. Ji bo uspelo? Do kakšnih spoznanj bo prišla? Popolno življenje – resnica ali mit?

Moje mnenje o knjigi:

Verjetno že vsi veste, da enostavno obožujem Sophie. Njene knjige so odlične za tiste dni, ko bi enostavno radi med branjem, dali možgane na pašo in samo uživali. Ustvarja zaplete in scene ob katerih se lahko res iz srca nasmejiš. In tudi knjiga Moje ne tako popolno življenje ni nobena izjema.

Kinsella je v ospredje postavila vse bolj aktualno temo “popolnega življenja,” ki ga lahko vidimo na socialnih omrežjih. Še posebej na instagramu. Po prebrani knjigi se vprašaš, pa imajo vse te “instagram zvezde” res tako popolno in čudovito življenje, kot ga prikazujejo na spletu? So res popolnoma brez skrbi – samo potujejo, dobro jedo in so oblečene v prestižne znamke?

Všeč mi je bil tudi preobrat, kako je Katie slabo situacijo, ko je bila odpuščena, obrnila v nekaj dobrega in tako pomagala očetu ustvariti prestižno mesto za sprostitev v naravi.

Zaključne misli in ocena:

Knjiga mi je bila všeč ob njej sem se nasmejala in je res super za sprostitev, saj je lahkotno branje, ki v tej spomladanski utrujenosti še kako prav pride. 🙂 Kljub vsemu pa me ni navdušila tako zelo, kot katera druga Kinsellina, zato tudi takšna ocena.

Moja ocena: 3/5

Do naslednjič, K. 🙂

Želela je dati upanje, da resnična ljubezen obstaja

V prejšnji objavi sem pisala svoje mnenje o njenem prvencu, romanu Nemirni srci, danes pa sem se odločila predstavit še njeno plat zgodbe. Alicia Peljhan je mama, žena, prijateljica… poleg vsega tega pa je tudi odlična pisateljica, ki se ni bala spregovoriti o pomembnih, a javnosti pogosto, premalo znanih, temah.

Roman Nemirni srci, vaš prvenec, od kje navdih zanj?

Čeprav je roman Nemirni srci, izdan prvi in je s tem dobil mikavni naziv »prvenec«, je to moj 4. napisani roman.

Navdih za pisanje romana Nemirni srci, je prišel iz vseh vetrov hkrati. Deloma sem izhajala iz sebe in iz svoje želje, dati ljudem upanje, da resnična ljubezen obstaja. Da to ni pravljica, ki jo beremo otrokom za lahko noč. Da je tudi v današnjem času, ko mnoge zveze razpadajo, možno srečati pravega partnerja in dejansko najti naše druge polovice. Deloma pa sem izhajala iz preprostega opazovanja okolice, sveta in na splošno ljudi.

Prepletata se dve različni kulturi – slovenska in španska, iz kje izhaja takšna ljubezen do Španije, da ste ji namenili prostor v romanu?

Ljubezen do Španije se je rodila že zdavnaj, ko sem bila še mala deklica in sem prvič slišala špansko pesem. Spomnim se, kako sem bila vznemirjena. Vsaka celica mojega telesa je trepetala. Tiste opojne španske besede so se zlivale skozi mojo kri in postale del mene. Obožujem Španijo, jezik in vse kar je povezano z njeno kulturo. In nekako spontano je prišla ideja, da je njeno mesto tudi v mojem romanu. Preplet dveh kultur, dveh jezikov, ki bogatita ena drugo. V romanu je veliko španskih besed, saj sem želela, da bralec dobi občutek pristnosti karakterjev, da začuti utrip druge kulture in se hkrati nauči nekaj novih besed.

Kdor je prebral knjigo (ali zadnjo objavo) ve, da se v zgodbi skriva veliko več kot samo ljubezenski preplet. Zakaj ste se odločili vanjo vplesti tudi t.i. “tabu” teme?

V romanu spregovorim o kraji novorojenčkov, o psihičnem in fizičnem družinskem nasilju, o posvojitvah, o raku, o izgubi ljubljenih in še o marsičem drugem. V roman sem jih vpela zato, ker se o teh temah preprosto premalo govori. Namreč velja splošna miselnost ljudi, da če se o nečem ne govori, če se to ne zgodi direktno njim ali njihovi družini, potem to ne obstaja. Kar je žalostno.  Vem, da so te tematike izredno težke in da so boleče. A vendar moramo o tem začet govoriti na glas in zares začet ozaveščat ljudi.  Kajti kraje novorojenčkov se niso dogajale le v 50. do 70. letih, pač pa se dogajajo tudi danes. Ostajajo le strte družine s praznim naročjem, katerim se niti ne nudi pomoči, ki bi jo še kako potrebovale in ki z lastnimi sredstvi leta in leta iščejo svoje ukradene otroke. O družinskem nasilju se prav tako premalo govori. Žrtve ostajajo neme, saj se bojijo zase in za svoje lastno življenje.  Nekdo mora spregovorit zanje. In v roman sem vpela te pereče tematike, zaradi ozaveščanja ljudi. Spregovorila sem zanje.

Ste bili zaradi teh vsebin, pred izidom še bolj na trnih, konec koncev bralci ne berejo vsak dan o trgovanju z belim blagom?

Seveda sem bila. Nisem si predstavljala, kako se bodo bralci odzvali na roman in zgodbo v njem. Poleg tega pa sem v romanu spregovorila, ne le o trgovanju z belim blagom, pač pa tudi o drugih perečih tematikah, ki burijo duhove.

Kakšni so bili odzivi, so bralce tako močne tematike pretresle, jim odprle oči?

Odziv je, na moje presenečenje, pravzaprav zelo dober. Ljudem je všeč, da sem si drznila spregovoriti tudi o tem in da sem drugačna. Mnogi so mi po prebranem napisali sporočilo in v njem razkrili, da niso pričakovali tako globokih tem. Da opis romana ljubezensko-erotični krimiroman, ne nakazuje na njegovo globino. Kar me izredno veseli, saj sem na nek način poskrbela za presenečenje bralca.

Znano nam je, da pišete že nadaljevanje, bodo v naslednji knjigi prevladovale enake teme ali želite vplesti še kaj novega?

Nadaljevanje romana Nemirni srci se že piše in v njem bodo teme, ki so nam že poznane iz prvega dela romana. A ker ne morem iz svoje kože »ozaveščanja«, bodo poleg vseh že znanih tematik, v drugem delu, vpletene nove žgoče in aktualne teme. O čem si bom drznila spregovoriti v drugem delu, pa naj ostane še nekaj časa skrivnost.

Kdor vas spremlja na družbenih omrežjih ve, da to ni edina napisana knjiga, koliko jih že čaka, da ugledajo luč sveta?

Sedem. Taka luštna pravljična številka. Namreč pišem že od osnovne šole. Pričela sem s poezijo in se našla v prozi.

Mogoče kak namig, kdaj lahko pričakujemo kaj novega?

Ker sem človek, ki obožuje kvaliteto in jo postavlja pred kvantiteto, si nekakšnih časovnih okvirjev izdaje romana, ne postavljam. Zgodba s časom zori, se oblikuje, pili in spreminja, kot diamant v rokah spretnega oblikovalca. Na svoji spletni strani in na Facebook strani (Alicia P. Author), bom svoje sledilce sproti obveščala o napredku romana, prednaročilih ter izdaji drugega dela romana Nemirni srci.

Draga Alicia, najlepša hvala za vaš čas, želim vam veliko knjižnih uspehov.

Hvala. In hvala vam, za izkazano zaupanje ter povabilo na intervju.

Namig: spremljajte družbena omrežja Alicie, mogoče vas kaj preseneti;)

Do naslednjič, K. 😀

Nemirni srci

V začetku letošnjega leta, sem v eni izmed skupin na Facebooku slišala za ljubezensko-erotični roman Nemirni srci, slovenske avtorice Alicie Peljhan. Odzivi pod sliko so bili pozitivni in seveda sem Alicio takoj kontaktirala in naročila roman.

O knjigi:

Zgodba govori o mladi, močni in samostojni Diani, ki sama vodi konjeniški ranč in skrbi za 5-letnega posvojenega sina Timoteja. Gabriel Daniel pa je Španec, ki je s svojo družino v Sloveniji ustvaril milijonsko podjetje, a kaj ko denar ni vse.

Kmalu pa se njune poti križata, ko Daniel pride na ranč. Se bosta kljub strahu upala prepustiti ljubezni in za sabo pustila težko preteklost?

Moje mnenje o knjigi:

Sem ena izmed tistih, ki se reka: “Ne sodi knjige po platnicah,” ne drži, saj je velikokrat ravno platnica tista, ki me potegne k branju. Vendar, če smo pošteni, slovenski prevodi nimajo ravno waw platnic v primerjavi z originali, a o tem nekoliko več v kakšni drugi objavi. Torej, da se vrnem h knjigi, še preden sem odprla do konca paket, me je navdušilo to, koliko pozornosti Alicia nameni temu, da so knjige lepo zapakirane. Ko pa sem potem zagledala platnico sem bila očarana – resnično čudovita, premišljena, bogata… In sem z navdušenjem pričela z branjem.

Roman je popolnoma netipičen, ponavadi v prvih nekaj poglavjih izvemo vse karakteristike likov, vso njihovo zgodovino in probleme, ki so jih pripeljali do trenutnih dogodkov. V tem romanu pa skozi celotno zgodbo po delčkih spoznavamo like, njihove težave in preteklost. Tako, da si na začetku malo zmeden, saj ne veš kdo spada kam, ampak se ti po nekaj straneh začne svitati in zgodba postane še bolj zanimiva.

Prav tako pa ne ustreza podani oznaki ljubezensko-erotični roman, saj je mnogo več kot to. Pisateljica je na spreten način v zgodbo vključila pereče teme o katerih se premalo govori naglas. Tako se je lotila tematike trgovanja z belim blagom, problemov otrok sirot, razbijala je stereotipna mišljenja o tem, da ženske ne morejo biti močne, samozavestne in neodvisne ter, da
moški niso čustveni, v zgodbo pa je umestila še druga skrita sporočila. Zgodba ti da nekaj o čemer razmišljaš še nekaj dni po tem, ko z branjem že končaš in to mi je pri tej knjigi najbolj všeč – ni plehka.

Roman pa je spretno začinjen še s španščino in nekaj erotičnimi scenami, ki se odlično prepletajo z zgodbo in ji dajejo piko na i.

Zaključne misli in ocena:

Priporočala bi jo vsem, ki iščejo nekaj več, saj to ni še en ljubezenski roman, brez neke globlje vrednosti, temveč je veliko več in si zasluži pozornost knjižnih moljev.

Moja ocena: 5/5

Knjigo lahko kupite na tej povezavi (klik!).

Do naslednjič, K. 😉

Prelepi prasec ali Dekle za en mesec?

Danes zjutraj sem se zbudila vesela, nasmejana in z veliko zagona. Zakaj? Ne vem, verjetno je krivo to čudovito vreme. Oblekla sem si kavbojke in živo rumen pulover ter se odpravila v center Ljubljane po opravkih. Sprehodila sem se ob Ljubljanici, si oči spočila na knjigah v knjigarni in si privoščila čaj. Potem sem si skuhala kosilo, se učila, zdaj pa sedim pred računalnikom in pišem te vrstice.

Odločila sem se, da končno spišem objavo o dveh erotičnih serijah, ki sem ju brala v začetku leta. Katera me je bolj navdušila? 😉

O knjigah:

Najprej sem se lotila serije Prelepi prasec. Vsaka knjiga predstavlja samostojno zgodbo, a vseeno so vse štiri med sabo prepletene. V vsaki knjigi spoznamo nov par – popolno dekle in čednega, bogatega fanta. Kljub temu, da se ne bi smela, se noro privlačita in se kmalu skupaj podata med rjuhe.

Po tej pa sem prebrala še Dekle za en mesec. V tej seriji glavno vlogo nosi Mia, ki se poda na enoletno potovanje kot plačana spremljevalka, da bi poplačala očetov dolg. Vsak mesec jo, zaradi različnih razlogov, najame drug moški – en jo potrebuje za svojo muzo, drug za to, da bi prikril dejstvo, da je zaljubljen v moškega in tretji za to, da bi mu pomagala izboljšati javno podobo. Ji bo uspelo poplačati milijonski dolg? Do kakšnih spoznanj bo prišla v tem letu?

Moje mnenje o knjigah:

Obe seriji, vsaka posebej, sta super, vendar me je bolj prepričala prva – Prelepi prasec. Način pisanja je lahkoten, igriv s kančkom humorja in hitro berljiv. Vse štiri zgodbe so mi bile zanimive, tako, da najljubše ne bi mogla izbrati, vsaka je imela nekaj kar mi je bilo všeč in me je pritegnilo k branju. Navdušili so me tudi zapleti, saj so bili lepo umeščeni v zgodbo in so te na trenutke rahlo držali v napetosti.

Pri Dekletu za en mesec, pa so mi bili všeč le določeni meseci in mislim, da bi nekatere lahko brez problema spustili. Tudi glavni zaplet se je po moje, predolgo vlekel, niti me ni navdušil. Zdelo se mi je nekako vsiljeno med zgodbo, samo zato, da bi se še nekaj dogajalo. Po drugi strani pa so mi tisti, všečni meseci bili zelo ljubi, saj se mi je zdelo, da so imeli kar nekaj dobrih misli – sploh februar se mi je zdel takšen.

V obeh zbirkah so vsi erotični prizori zelo nazorno opisani, a še vedno okusni. Se mi zdi, da je pri Prelepem prascu malenkost več takšnih prizorov, na trenutke že skoraj preveč, a me to ni toliko zmotilo. 🙂

Zaključne misli in oceni:

Mislim, da sta obe zbirki odlično lahko branje. Bi ju pa, zaradi nazornih opisov in nasploh erotične tematike, priporočila starejšim bralcem oziroma vsaj od srednje šole naprej. 🙂

Prelepi prasec: 4,3/5

Dekle za en mesec: 3,5/5

Do naslednjič, K. 😀