Vprašam avtorja

Želela je dati upanje, da resnična ljubezen obstaja

V prejšnji objavi sem pisala svoje mnenje o njenem prvencu, romanu Nemirni srci, danes pa sem se odločila predstavit še njeno plat zgodbe. Alicia Peljhan je mama, žena, prijateljica… poleg vsega tega pa je tudi odlična pisateljica, ki se ni bala spregovoriti o pomembnih, a javnosti pogosto, premalo znanih, temah.

Roman Nemirni srci, vaš prvenec, od kje navdih zanj?

Čeprav je roman Nemirni srci, izdan prvi in je s tem dobil mikavni naziv »prvenec«, je to moj 4. napisani roman.

Navdih za pisanje romana Nemirni srci, je prišel iz vseh vetrov hkrati. Deloma sem izhajala iz sebe in iz svoje želje, dati ljudem upanje, da resnična ljubezen obstaja. Da to ni pravljica, ki jo beremo otrokom za lahko noč. Da je tudi v današnjem času, ko mnoge zveze razpadajo, možno srečati pravega partnerja in dejansko najti naše druge polovice. Deloma pa sem izhajala iz preprostega opazovanja okolice, sveta in na splošno ljudi.

Prepletata se dve različni kulturi – slovenska in španska, iz kje izhaja takšna ljubezen do Španije, da ste ji namenili prostor v romanu?

Ljubezen do Španije se je rodila že zdavnaj, ko sem bila še mala deklica in sem prvič slišala špansko pesem. Spomnim se, kako sem bila vznemirjena. Vsaka celica mojega telesa je trepetala. Tiste opojne španske besede so se zlivale skozi mojo kri in postale del mene. Obožujem Španijo, jezik in vse kar je povezano z njeno kulturo. In nekako spontano je prišla ideja, da je njeno mesto tudi v mojem romanu. Preplet dveh kultur, dveh jezikov, ki bogatita ena drugo. V romanu je veliko španskih besed, saj sem želela, da bralec dobi občutek pristnosti karakterjev, da začuti utrip druge kulture in se hkrati nauči nekaj novih besed.

Kdor je prebral knjigo (ali zadnjo objavo) ve, da se v zgodbi skriva veliko več kot samo ljubezenski preplet. Zakaj ste se odločili vanjo vplesti tudi t.i. “tabu” teme?

V romanu spregovorim o kraji novorojenčkov, o psihičnem in fizičnem družinskem nasilju, o posvojitvah, o raku, o izgubi ljubljenih in še o marsičem drugem. V roman sem jih vpela zato, ker se o teh temah preprosto premalo govori. Namreč velja splošna miselnost ljudi, da če se o nečem ne govori, če se to ne zgodi direktno njim ali njihovi družini, potem to ne obstaja. Kar je žalostno.  Vem, da so te tematike izredno težke in da so boleče. A vendar moramo o tem začet govoriti na glas in zares začet ozaveščat ljudi.  Kajti kraje novorojenčkov se niso dogajale le v 50. do 70. letih, pač pa se dogajajo tudi danes. Ostajajo le strte družine s praznim naročjem, katerim se niti ne nudi pomoči, ki bi jo še kako potrebovale in ki z lastnimi sredstvi leta in leta iščejo svoje ukradene otroke. O družinskem nasilju se prav tako premalo govori. Žrtve ostajajo neme, saj se bojijo zase in za svoje lastno življenje.  Nekdo mora spregovorit zanje. In v roman sem vpela te pereče tematike, zaradi ozaveščanja ljudi. Spregovorila sem zanje.

Ste bili zaradi teh vsebin, pred izidom še bolj na trnih, konec koncev bralci ne berejo vsak dan o trgovanju z belim blagom?

Seveda sem bila. Nisem si predstavljala, kako se bodo bralci odzvali na roman in zgodbo v njem. Poleg tega pa sem v romanu spregovorila, ne le o trgovanju z belim blagom, pač pa tudi o drugih perečih tematikah, ki burijo duhove.

Kakšni so bili odzivi, so bralce tako močne tematike pretresle, jim odprle oči?

Odziv je, na moje presenečenje, pravzaprav zelo dober. Ljudem je všeč, da sem si drznila spregovoriti tudi o tem in da sem drugačna. Mnogi so mi po prebranem napisali sporočilo in v njem razkrili, da niso pričakovali tako globokih tem. Da opis romana ljubezensko-erotični krimiroman, ne nakazuje na njegovo globino. Kar me izredno veseli, saj sem na nek način poskrbela za presenečenje bralca.

Znano nam je, da pišete že nadaljevanje, bodo v naslednji knjigi prevladovale enake teme ali želite vplesti še kaj novega?

Nadaljevanje romana Nemirni srci se že piše in v njem bodo teme, ki so nam že poznane iz prvega dela romana. A ker ne morem iz svoje kože »ozaveščanja«, bodo poleg vseh že znanih tematik, v drugem delu, vpletene nove žgoče in aktualne teme. O čem si bom drznila spregovoriti v drugem delu, pa naj ostane še nekaj časa skrivnost.

Kdor vas spremlja na družbenih omrežjih ve, da to ni edina napisana knjiga, koliko jih že čaka, da ugledajo luč sveta?

Sedem. Taka luštna pravljična številka. Namreč pišem že od osnovne šole. Pričela sem s poezijo in se našla v prozi.

Mogoče kak namig, kdaj lahko pričakujemo kaj novega?

Ker sem človek, ki obožuje kvaliteto in jo postavlja pred kvantiteto, si nekakšnih časovnih okvirjev izdaje romana, ne postavljam. Zgodba s časom zori, se oblikuje, pili in spreminja, kot diamant v rokah spretnega oblikovalca. Na svoji spletni strani in na Facebook strani (Alicia P. Author), bom svoje sledilce sproti obveščala o napredku romana, prednaročilih ter izdaji drugega dela romana Nemirni srci.

Draga Alicia, najlepša hvala za vaš čas, želim vam veliko knjižnih uspehov.

Hvala. In hvala vam, za izkazano zaupanje ter povabilo na intervju.

Namig: spremljajte družbena omrežja Alicie, mogoče vas kaj preseneti;)

Do naslednjič, K. 😀

Advertisements
Vprašam avtorja

Avtor Zastrupljene dežele Angel Rose

16114657_1383379578387907_7355429881156168218_n

Angel Rose je pesnik, pisatelj, ljubitelj živali in še mnogo več. Pred kratkim sem pisala o njegovem prvencu Zastrupljena dežela, danes pa si lahko preberete intervju v katerem nam razkrije marsikatero zanimivost, med drugim tudi to, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti.

Davor, do sedaj si izdal roman in nekaj pesniških zbirk. V kateri vlogi se znajdeš bolje – kot pisatelj ali pesnik?

Večina piscev se res opredeli za eno ali drugo vlogo, toda jaz se ne bom. Vedno si pripovedovalec. Dandanes na žalost ne tako odmeven kot v srednjeveških časih, ko so v črnilo pomakali gosja peresa in si pole pergamenta razsvetljevali s svečami na lobanjah, a vseeno še vedno nekdo z zgodbo na jeziku. Vezana beseda ali poezija sta samo obliki, ki sta všečni vsaka svojim ljubiteljem in bralcem, ki potem posegajo po romanih ali po pesniških zbirkah, a jaz sem še vedno pripovedovalec. Na koncu koncev je popolnoma vseeno, kako nekoga ubijem in mu izsušim žile do suhega – v poglavju ali kitici. Mrtev je v vsakem primeru, samo ne vemo za koliko časa. (smeh)

Težko je izbrati, pa vseeno, zanima me katero tvoje delo ima zate največji pomen?

Saddie. Gre se za pesem, ki je bila 2014 izdana v pesniški zbirki Nemir in je bilo že takoj na predstavitvi z močnim neodobravanjem tematike mrtve deklice jasno, da bo tako ali drugače našla pot do ljudi. V srca ali šklepetajoče kosti. Črnolasa deklica brez obraza, z nožem, krvavim od strojenja človeških kož in v nedolžni oblekici je bila potem prebrana in predstavljena še na mnogo prireditvah in recitalih. Slej ko prej bo pa dobila tudi svoj roman, v katerem bo dokončno pojasnjena zgodba in bo predvsem odgovorjeno na vprašanje, zakaj je takšna in kaj jo je pripeljalo do nepredstavljivih klanj. Dva izvoda tiste pesniške zbirke sem čez čas dobil nazaj s pojasnilom, da ju je prav zaradi Saddie pretežko imeti doma na polici. Seveda sta tudi tista dva našla nove bralce in Saddie se je nekoliko potuhnila do ponovnega vstajenja v lastni zgodbi. Dotlej je pa vsak dan z mano – delček njene zgodbe iz prihajajočega romana imam namreč tetoviran na levi roki.

42518939_2118459618213229_8758754054005325824_n

Vem, da si poln idej za nove zgodbe in pesmi. Od kje črpaš ideje?

Ideje pridejo od vsepovsod. Nekatere so povezane z zgodovino, druge z mitologijo, tretje stojijo na ljudskih prepričanjih, vraževerjih ali verovanjih in določene slonijo tudi na nepojasnjenih dogodkih, ki mi zdramijo že tako nemirne in zaposlene misli. Včasih se mi zgodi tudi, da mi pot prekriža kdo, ki bi kot lik neverjetno dobro izpadel in lahko ostane pri tem ali pa se celo rodi ideja, ki je vredna svoje zgodbe. Na koncu pa preostanejo samo še ideje, ki te najdejo kar same od sebe in ob srečanju konjenika navsezgodaj zjutraj pomisliš, da bi pa brez glave res izgledal bolje!

Glavna tema romana Zastrupljena dežela so živi mrtveci, na kakšen način si prišel na idejo, da bi pisal ravno o njih?

Odraščal sem s pokopališči in prebral vse možne knjige, ki so mi prišle pod roke, a nikoli nisem našel nobene s to tematiko. Ker v šolski knjižnici v nižjih razredih nisem imel dostopa do vseh knjig sem prosil starejše učence, če mi jih prinesejo in na moje razočaranje tudi med vsemi tistimi nisem našel nobene z živimi mrtveci. Kasneje je seveda postalo jasno, zakaj je ni bilo – ker do Zastrupljene dežele žanrska knjiga z živimi mrtveci sploh še ni obstajala. Ljudem sem želel dati nekaj, kar sam nisem nikoli imel in tako so se posamezni liki že prej začeli združevati v na roke napisanem osnutku, ko pa sem se pred časom zastrupil z vodo iz obcestnega korita sem pa vedel, da je res čas za izdajo in da bo moja dežela mrtvecev res zastrupljena!

Roman in pa tudi vse pesniške zbirke so izdane v samozaložbi. Zakaj si se odločil za to potezo?

Izdaja v samozaložbi predstavlja vse vajeti v mojih rokah in nič prepuščenega naključju ali ljudem, ki bi stvari delali ali preurejali stvari po svoje in jih nemara do kraja uničili ter pohabili. To se s knjigami žal dogaja in že iz spoštovanja do vsakega bralca posebej si ne bi dovolil, da bi v roke dobil knjigo, ki ne bi bila urejena ali lektorirana tako kot je treba. Pri založbah je to stalnica in s temi svinjarijami izključno za kovanje dobička sem zaključil še predno sem sploh začel. Tako danes moje knjige pregleda lektorica, ki dodobra pozna moje pisanje in popravi vse kjer sam storim napako, na tisk pripravi urednik, ki točno ve kaj hočem in spremno besedo napiše oseba, ki je kritično in strokovno vredna da se podnjo podpiše. Ob tej priložnosti se vsem trem seveda lahko še enkrat zahvalim, da me prenašajo saj znam včasih biti pravi picajzelj! (smeh)

Lahko v kratkem pričakujemo kakšno novo delo?

Trenutno je v procesu lekture že naslednji roman z naslovom Zlobno ogledalo. Demonsko obarvana zgodba v gotskem slogu bo bralca popeljala v svet samozanikanja in obupa, ki se bo dobesedno zrcalilo in odsevalo naravnost nazaj in povzročilo hude stvari. Ja, ogledala so lahko nevarna … No, poleg tega pripravljam tudi prvo izmed tematskih pesniških zbirk, ki jo bo sestavljalo 100 pesmi po štiri kitice in bodo krvava rdeča nit slednje vampirji. V zadnjih nekaj deset letih so slednji na žalost izgubili večino groze in prav je, da se jim nekdanji sloves končno povrne!

Vem pa, da si tudi velik ljubitelj živali in da imaš doma kar nekaj plazilcev, vsako leto jih tudi veliko rešiš prav tako tudi netopirjev. Nam za konec zaupaš kakšno anekdoto iz terena?

Pred časom sem se ravno vračal s terena in sem v službeni majici stal v vrsti. Potem je pa deklica za mano kar naenkrat vprašala mamo, če delam z zmaji (na majici imam poleg napisa in številke tudi silhueto kače čez cel hrbet), ta ji reče da ne delam z zmaji in naj lepo čaka dalje, ko se jaz obrnem in vprašam žensko, kako za hudiča ona ve kaj jaz delam in kaj ne?! Sprva je prebledela kot stena in potem smo se v smehu zmenili, da prideta pogledat moje živali. Kmalu sta res prišli in tista punčka še danes misli, da rešujem zmaje!