Je tablica vredna nakupa?

Izpitno obdobje se je začelo tudi zame. V enem mesecu se bo zvrstilo kar nekaj izpitov, zato vam bom zaupala kako sem si z nakupom iPad-a olajšala študij. 🙂

Zakaj sem se odločila za nakup?

Moj prenosni računalnik je nekoliko starejši in posledično tudi velik in težak, zato niti pomislila nisem na to, da bi ga vsak dan nosila zraven na predavanja. Tako da sem začela razmišljati o dveh možnostih – menjava računalnika ali nakup tablice. Ker računalnik še vedno dela normalno, mi je bilo brez veze ga menjati, zato sem se odločila za nakup tablice.

S fantom sva pregledala in preučila vse možnosti, na koncu pa sem se odločila za nakup Applovega izdelka iPad 9,7″ z 32 GB pomnilnika v srebrni barvi, 6. generacije. Zraven pa sem kupila tudi Apple Pencil, ki mi je v veliko pomoč pri delanju zapiskov.

Aplikacije

Poleg že naloženih aplikacij, ki jih nikoli ne uporabljam, imam naložene vse osnovne aplikacije, kot so Gmail, Facebook, YouTube in podobne. Prek tablice spremljam tudi novice na 24ur.com, iščem recepte na Tasty in zbiram ideje za nova branja na Goodreads.

Za predelovanje snovi in delanje zapiskov pa uporabljam Microsoftov OneNote, ki me je med brezplačnimi aplikacijami najbolj navdušil. Kot lahko vidiš na spodnji sliki je super, ker si lahko za vsak predmet posebej narediš zavihek, znotraj katerega lahko dodajaš poljubno število strani. Sicer imam v bližnji prihodnosti namen preizkusit tudi aplikacijo GoodNotes, ki je plačljiva, a jo vsi zelo hvalijo, zato me res zanima kakšna je za uporabo.

Cena

V Sloveniji so večinoma vsi Apple produkti kar dragi. Jaz bi za svoj iPad odštela približno 380€ in še dodatnih 100€ za svinčnik. Vendar sem imela srečo, da je prijatelj dopustoval v Španiji, kjer so cene takšnih stvari precej nižje. Naletela pa sem še na dodatne popuste v sklopu črnega petka in tako sem za oba produkta skupaj odštela 380€. V mojem primeru sem relativno ugodno prišla skozi.

Če pa niste ravno na dopustu v Španiji, se vam splača zapeljati do sosednje Avstrije v Media Markt, kjer so cene prav tako dosti nižje kot pri nas.

Android ali IOS?

Vsi moji prejšnji telefoni so bili android, dokler si nisem pred dobrim letom kupila iPhone 5SE. In z njim sem več kot zadovoljna, kljub temu, da je sam model že precej star. Dela brezhibno in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Tudi to je bil eden izmed razlogov, da sem se odločila še za en Apple produkt in po treh mesecih konstantne uporabe ne obžalujem svoje odločitve.

+	–
Majhen in lahek	Ni menija v slovenščini
Ekološko prijazno, saj ne potrebuješ več tiskati vseh skript	Ni primeren za pisanje daljših seminarskih nalog (razen če dokupiš tipkovnico, potem imaš mini računalnik)
Skupaj s Apple Pencil tvori odlično celoto za izdelavo zapiskov	Apple Pencil moraš kupiti posebej
V torbi ne potrebuješ celotne puščice s 15 različnimi pisali	Cenovno nekoliko dražji

Torej kot vsaka stvar ima tudi tablica svoje prednosti in slabosti. Vendar pri meni so plusi pretehtali in sem več kot zadovoljna z nakupom.

Do naslednjič, K. 🙂

Skrivnostni božiček 2018

Božično novoletni prazniki so mimo, a super izkušnja, katere del sem bila še vedno ostaja v mojih mislih.

Zadnja leta mi je Božič najljubši praznik – dan ko se družina zbere in smo skupaj. Najbolj pa mi je všeč nakupovanje daril, saj vedno poskušam najti neko darilo, za katero vem da bo uporabno ali pa si ga oseba že dlje časa želi. Že od nekdaj raje podarjam darila, kot pa prejemam, zato mi je odpiranje daril in opazovanje odzivov najljubši del praznika. A bodimo pošteni, čeprav je veliko bolje podarjati darila, se tudi sami kdaj razveselimo kakšnega darila oziroma majhne pozornosti. 😉

Lani sva se z Majo (ustvarja blog Knjigoljubka) povezali in skupaj organizirali akcijo Skrivnostni Božiček 2018. Maja je imela takšno akcijo že leto prej, letos pa je najprej mislila, da ji ne bo uspelo urediti vseh zadev, zato sem ji ponudila pomoč in skupaj nama je uspelo.

Z Majo sva v začetku decembra “v svet” poslali obrazec za prijavo in le-te so kmalu začele prihajati. Udeleženk je bilo kar 32! Osebno nisem pričakovala takšnega odziva zato sem bila resnično presenečena in hkrati vesela, da se toliko ljudem zdi takšna akcija zanimiva. V sredini decembra sva Skrivnostnim Božičkam razposlali maile z naslovi obdarovank in kmalu za tem začeli prejemati slike čudovitih darilc, ki jih bova v kratkem delili tudi z vami. 😉

Sama pa sem prejela čudovit ročno izdelan prstan izpod rok Tjaše, ki ustvarja pod imenom MyUnikat. Sicer moji roki že krasita dva prstana s prav posebnim pomenom, a ju bom ob posebnih priložnostih z veseljem zamenjala s tem lepotcem. 😉 Tjaša, še enkrat najlepša hvala za čudovito darilo!❤️

Prav tako pa najlepša hvala tudi Maji, ki mi je dovolila, da ji pomagam pri organizaciji tako lepe akcije. Upam, da takšno sodelovanje še kdaj ponoviva.❤️

Vsem vam, dragi bralci Knjižne poličke, pa želim uspešno leto 2019! Naj bo polno zmag, uresničenih ciljev in prebranih knjig.❤️📚

Do naslednjič, K.😊

Božična darila

Do Božiča nas loči le še 13 dni! 😀 Je še kdo navdušen tako kot jaz? 😀 A s prazniki prihaja tudi vprašanje: “Kaj naj podarim staršem, fantu/punci, možu/ženi, otrokom, prijateljici?” Zato sem se odločila, da vam podam nekaj predlogov, kaj lahko podarite svojim najbližjim. 🙂

Knjiga. Ste pričakovali kaj drugega od mene? 😀 Zame je knjiga najboljše možno darilo, saj res uživam v branju in imam rada knjige, ki mi jih ni treba vračat in lahko ostanejo na moji knjižni polički.

Foto knjiga, album s slikami, uokvirjene slike. Vsak trenutek fotografiramo, z namenom, da ga le ne bi pozabili in bi imeli spomine. Po resnici – kolikokrat ste si pogledali slike na telefonu od lanskega poletja? Se mi je zdelo – nikoli ali enkrat. Tudi sama sem takšna in nekaj tednov nazaj sem naredila “selekcijo” in najljubše slike dala razvit zdaj pa že krasijo steno moje sobe. Med temi slikami pa je kar nekaj takšnih, ki jih bom uokvirila in podarila staršem in starim staršem, verjamem, da bodo takšnih spominov zelo veseli. 🙂

Bombažna vrečka za v trgovino. Prikupno in še ekološko! Od babice do prijateljice – vsi bodo veseli takšnega darila. 🙂 Vrečko lahko kupite brez potiska (zasledila sem jih v Tediju), jo sami okrasite, vanjo daste še kakšen čaj in čokolado in darilo je pripravljeno. 🙂 Za tiste manj ustvarjalne pa priporočam bombažne vrečke Knjiga na dan – dobite jih lahko v petih različnih verzijah in jaz bi imela kar vse. 😉 Naročite jih lahko na mail knjiganadan@gmail.com.

Zgodba mojega življenja. Sama sem konec osnovne in v začetku srednje šole par let pisala dnevnik in pred kratkim, ko sem pospravljala sobo sem te dnevnike spet našla in ob branju zapisov sem uživala in se spominjala tistih dni. Žal mi je, da sem potem opustila pisanje, saj sem veliko reči pozabila. Ampak od zdaj naprej lahko vse te spomine zapisujemo v knjigo Zgodba mojega življenja, ki te skozi vprašanja vodi, da zapišeš vse pomembne in tudi manj pomembe stvari in dogodke. Osebno se mi zdi super darilo tako za prijateljico kot tudi za mami, saj lahko potem ta knjiga potuje iz roda v rod.

 

Rokovnik. Še eno praktično darilo, ki je kot nalašč za vse tiste, ki ne funkcionirajo brez da bi imeli vse do minute natančno zorganizirano. 😀 O različnih planerjih sem enkrat že pisala in si lahko članek preberete tukaj. Poleg že omenjenih pa lahko naročite tudi BusyBee, Yummy Styled, Baeba, Planiram.si in mnoge druge, ki bodo ustregli vsakemu okusu in želji. 🙂

Piškoti v kozarcu. Izberite si najljubši recept za piškote, stehtajte vse suhe sestavine in jih lepo po slojih vsujte v stekleni kozarec. Kozarec zaprite, ga lepo okrasite, zraven pripnite še recept in darilo je pripravljeno! Tako bo tisti, ki darilo dobi, v peki božičnih piškotov lahko užival tudi sam. 😀

To je nekaj idej, ki jih bom za božično obdarovanje porabila tudi sama. Upam, da so vam predlogi v pomoč ter, da tudi moj Božiček prebere tole objavo, saj bi se takšnih daril razveselila tudi sama. 😉

Do naslednjič, K. 🙂

Ruth Ware: POVABILO

 

Zunaj je že mraz, jaz pa še vedno z jesenskimi fotkami?! Tale knjiga oziroma objava že nekaj časa čaka, da ugleda luč sveta na mojem blogu, danes pa sem se odločila, da je pravi čas za to. Torej ste za, da se s tole jesensko obarvano fotko poslovimo od novembra? 😉

“Nekatere zabave so dobre, druge slabe. Ta je smrtonosna.”

Kratka obnova:

Nora je čez noč pustila vse za sabo, se preselila v London, zgradila novo življenje in si celo zamenjala ime. Zakaj ta nenadna sprememba?

A po desetih letih jo med elektronsko pošto čaka povabilo na dekliščino nekdanje prijateljice Clare. Čeprav si ne želi iti, se z Nino odločita povabilo sprejeti in se skupaj odpravita na sever Anglije v stekleno kočo. Vendar Nora zelo kmalu ugotovi, da to ni dekliščina, kakršno je pričakovala…

Moje mnenje o knjigi?

Nobena skrivnost ni, da enostavno obožujem kriminalke in psihološke romane, rada imam da me knjiga drži v napetosti in ta vsekakor me je. Knjigo sem začela brati kakšne tri tedne nazaj in prebrala sem jo v dveh dneh, saj je enostavno nisem mogla odložiti. Prvi dan je še šlo, naslednji dan pa sem bedela do enih zjutraj in brala. Čeprav sem bila noro utrujena, komaj sem še gledala, a moja želja, da izvem kaj se bo zgodilo na koncu je zmagala nad spancem. 😀 

Čeprav sem nekje na sredi že predvidevala, kakšen bo razplet na koncu, mi to ni uničilo branja. Sama sem namreč takšna, da mi to, da poznam konec, ne uniči zabave. 😀 Torej kljub nekoliko predvidljivim koncem, se mi je knjiga zdela vredna časa in branja, saj je sicer zgodba zanimiva in te drži v napetosti. 🙂

Moja ocena knjige: 7/10 😀

Do naslednjič, K. 🙂

Avtor Zastrupljene dežele Angel Rose

Angel Rose je pesnik, pisatelj, ljubitelj živali in še mnogo več. Pred kratkim sem pisala o njegovem prvencu Zastrupljena dežela, danes pa si lahko preberete intervju v katerem nam razkrije marsikatero zanimivost, med drugim tudi to, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti.

Davor, do sedaj si izdal roman in nekaj pesniških zbirk. V kateri vlogi se znajdeš bolje – kot pisatelj ali pesnik?

Večina piscev se res opredeli za eno ali drugo vlogo, toda jaz se ne bom. Vedno si pripovedovalec. Dandanes na žalost ne tako odmeven kot v srednjeveških časih, ko so v črnilo pomakali gosja peresa in si pole pergamenta razsvetljevali s svečami na lobanjah, a vseeno še vedno nekdo z zgodbo na jeziku. Vezana beseda ali poezija sta samo obliki, ki sta všečni vsaka svojim ljubiteljem in bralcem, ki potem posegajo po romanih ali po pesniških zbirkah, a jaz sem še vedno pripovedovalec. Na koncu koncev je popolnoma vseeno, kako nekoga ubijem in mu izsušim žile do suhega – v poglavju ali kitici. Mrtev je v vsakem primeru, samo ne vemo za koliko časa. (smeh)

Težko je izbrati, pa vseeno, zanima me katero tvoje delo ima zate največji pomen?

Saddie. Gre se za pesem, ki je bila 2014 izdana v pesniški zbirki Nemir in je bilo že takoj na predstavitvi z močnim neodobravanjem tematike mrtve deklice jasno, da bo tako ali drugače našla pot do ljudi. V srca ali šklepetajoče kosti. Črnolasa deklica brez obraza, z nožem, krvavim od strojenja človeških kož in v nedolžni oblekici je bila potem prebrana in predstavljena še na mnogo prireditvah in recitalih. Slej ko prej bo pa dobila tudi svoj roman, v katerem bo dokončno pojasnjena zgodba in bo predvsem odgovorjeno na vprašanje, zakaj je takšna in kaj jo je pripeljalo do nepredstavljivih klanj. Dva izvoda tiste pesniške zbirke sem čez čas dobil nazaj s pojasnilom, da ju je prav zaradi Saddie pretežko imeti doma na polici. Seveda sta tudi tista dva našla nove bralce in Saddie se je nekoliko potuhnila do ponovnega vstajenja v lastni zgodbi. Dotlej je pa vsak dan z mano – delček njene zgodbe iz prihajajočega romana imam namreč tetoviran na levi roki.

Vem, da si poln idej za nove zgodbe in pesmi. Od kje črpaš ideje?

Ideje pridejo od vsepovsod. Nekatere so povezane z zgodovino, druge z mitologijo, tretje stojijo na ljudskih prepričanjih, vraževerjih ali verovanjih in določene slonijo tudi na nepojasnjenih dogodkih, ki mi zdramijo že tako nemirne in zaposlene misli. Včasih se mi zgodi tudi, da mi pot prekriža kdo, ki bi kot lik neverjetno dobro izpadel in lahko ostane pri tem ali pa se celo rodi ideja, ki je vredna svoje zgodbe. Na koncu pa preostanejo samo še ideje, ki te najdejo kar same od sebe in ob srečanju konjenika navsezgodaj zjutraj pomisliš, da bi pa brez glave res izgledal bolje!

Glavna tema romana Zastrupljena dežela so živi mrtveci, na kakšen način si prišel na idejo, da bi pisal ravno o njih?

Odraščal sem s pokopališči in prebral vse možne knjige, ki so mi prišle pod roke, a nikoli nisem našel nobene s to tematiko. Ker v šolski knjižnici v nižjih razredih nisem imel dostopa do vseh knjig sem prosil starejše učence, če mi jih prinesejo in na moje razočaranje tudi med vsemi tistimi nisem našel nobene z živimi mrtveci. Kasneje je seveda postalo jasno, zakaj je ni bilo – ker do Zastrupljene dežele žanrska knjiga z živimi mrtveci sploh še ni obstajala. Ljudem sem želel dati nekaj, kar sam nisem nikoli imel in tako so se posamezni liki že prej začeli združevati v na roke napisanem osnutku, ko pa sem se pred časom zastrupil z vodo iz obcestnega korita sem pa vedel, da je res čas za izdajo in da bo moja dežela mrtvecev res zastrupljena!

Roman in pa tudi vse pesniške zbirke so izdane v samozaložbi. Zakaj si se odločil za to potezo?

Izdaja v samozaložbi predstavlja vse vajeti v mojih rokah in nič prepuščenega naključju ali ljudem, ki bi stvari delali ali preurejali stvari po svoje in jih nemara do kraja uničili ter pohabili. To se s knjigami žal dogaja in že iz spoštovanja do vsakega bralca posebej si ne bi dovolil, da bi v roke dobil knjigo, ki ne bi bila urejena ali lektorirana tako kot je treba. Pri založbah je to stalnica in s temi svinjarijami izključno za kovanje dobička sem zaključil še predno sem sploh začel. Tako danes moje knjige pregleda lektorica, ki dodobra pozna moje pisanje in popravi vse kjer sam storim napako, na tisk pripravi urednik, ki točno ve kaj hočem in spremno besedo napiše oseba, ki je kritično in strokovno vredna da se podnjo podpiše. Ob tej priložnosti se vsem trem seveda lahko še enkrat zahvalim, da me prenašajo saj znam včasih biti pravi picajzelj! (smeh)

Lahko v kratkem pričakujemo kakšno novo delo?

Trenutno je v procesu lekture že naslednji roman z naslovom Zlobno ogledalo. Demonsko obarvana zgodba v gotskem slogu bo bralca popeljala v svet samozanikanja in obupa, ki se bo dobesedno zrcalilo in odsevalo naravnost nazaj in povzročilo hude stvari. Ja, ogledala so lahko nevarna … No, poleg tega pripravljam tudi prvo izmed tematskih pesniških zbirk, ki jo bo sestavljalo 100 pesmi po štiri kitice in bodo krvava rdeča nit slednje vampirji. V zadnjih nekaj deset letih so slednji na žalost izgubili večino groze in prav je, da se jim nekdanji sloves končno povrne!

Vem pa, da si tudi velik ljubitelj živali in da imaš doma kar nekaj plazilcev, vsako leto jih tudi veliko rešiš prav tako tudi netopirjev. Nam za konec zaupaš kakšno anekdoto iz terena?

Pred časom sem se ravno vračal s terena in sem v službeni majici stal v vrsti. Potem je pa deklica za mano kar naenkrat vprašala mamo, če delam z zmaji (na majici imam poleg napisa in številke tudi silhueto kače čez cel hrbet), ta ji reče da ne delam z zmaji in naj lepo čaka dalje, ko se jaz obrnem in vprašam žensko, kako za hudiča ona ve kaj jaz delam in kaj ne?! Sprva je prebledela kot stena in potem smo se v smehu zmenili, da prideta pogledat moje živali. Kmalu sta res prišli in tista punčka še danes misli, da rešujem zmaje!

Prvi mesec kot brucka

Dve objavi nazaj ste lahko brali o moji poti do študija (če še niste, hitro preberite!) – na katero srednjo šolo sem hodila, kaj sem začela študirat in kako sem se za to smer odločila. Danes pa bom razkrila moje prve vtise o študiju. 🙂

Mesec dni študija je mimo, tudi prvi kolokvij (oziroma, če štejemo še današnjega, sta mimo dva kolokvija :D) in iskreno povedano je naporno, a mi je všeč.

Urniki so stvar, ki mi je najmanj všeč. Vsak dan imamo pouk od 8h zjutraj, do približno 16h popoldan z vmesno uro pavze. Najhuje je to, da je ta pavza ravno pred zadnjo uro, ko si že utrujen in je odhod domov zelo mikavna ideja. 😀 Ampak se v večini primerov pač potrudiš in ostaneš še tisto uro in pol na predavanjih (če ne celo predavanje, pa vsaj do prve pavze ;)).

Tudi predmeti (tisti, ki smo jih do sedaj imeli) so mi bili zelo zanimivi. Najbolj sta me pritegnila prva pomoč in anatomija, čeprav je slednja zelo obsežna in relativno težka za učenje, saj pride tu v poštev le latinščina. Zanimiv mi je tudi strokovni predmet diagnostične in interventne radiološke metode, kjer zaenkrat proučujemo rentgensko anatomijo. Najmanj ljubi pa so mi biokemija, sociologija in zakonodaja, ampak tudi to bomo zvozili. 😀

Zelo všeč so mi tudi profesorji, vidi se, koliko znanja imajo in določene je prav užitek poslušati. Do sedaj še nismo imeli profesorja, ki mi ne bi bil všeč. Res je, da so mi eni boljši in zanimivejši od drugih, a nihče ni preveč “zatežen” in vsi nam želijo samo dobro.

Kar pa se tiče življenja v Ljubljani, pa lahko rečem, da sem se že kar navadila. Na začetku so mi rahle probleme delale trole, vendar sem kmalu pod kontrolo spravila tudi to. Živim v stanovanju, ki je na mirni lokaciji, 20 minut vožnje s trolo do centra. Kopalnico ter kuhinjo z jedilnico, si delim še s prijateljico, ki jo poznam že iz osnovne šole in njenim fantom, tako da mi je tudi glede tega sekira padla v med. 🙂

Takšni so torej moji prvi vtisi o študiju in življenju v Ljubljani. 🙂

Do naslednjič, K. 🙂

 

Angel Rose: ZASTRUPLJENA DEŽELA

“Kje se konča popotovanje, ki je grozljivejše kot sanje in verjamemo le vanje?”

Najstrašnejša noč v letu je pred nami – noč čarovnic. Buče, čarovnice, mrliči in ostale strašne pojave na današnjo noč dobijo svoj čar in svojo grozo v očeh. In prav o mrličih govori knjiga Zastrupljena dežela.

Lastnik in rešitelj mnogih kač ter netopirjev, ki se znajdejo na napačnih krajih ter slovenski pisatelj Angel Rose je tisti, ki je napisal grozljivo fantazijsko pripoved z elementi gotskega romana.

Angela na facebooku spremljam že dlje časa in od nekdaj mi je bil všeč njegov stil pisanja, zato sem enostavno morala priti do knjige, četudi živi mrtveci niso ravno moj stil. A naj povem, da me je zgodba zelo pozitivno presenetila.

Kratka obnova:

Zgodba nas popelje v Anglijo, kjer se leta 1752 začenja grozljivo obdobje, ki ga nihče ni pričakoval. Zaradi vseh bolezni, ki so pustošile podeželje, zaradi vseh trupel, ki so bila zakopana na pokopališčih, se je zemlja začela upirati. Smrt in trupla so zemljo zastrupila in kmalu je vse mrliče izpljunila nazaj v življenje, a ne kot običajne ljudi, vendar kot žive mrtvece, ki so življenje ljudi spremenili v nočno moro.

Skozi zgodbo spremljamo pogumno Grace, ki poskuša ubežati zagotovi smrti in se poda na pot proti vzhodu. Ji bo uspelo najti deželo, ki ni polna živih mrtvecev?

Moje mnenje o knjigi?

Kot sem že omenila me je zgodba pozitivno presenetila. Pred začetkom branja sem si mislila, da bo to še ena knjiga polna pretiravanja in nerealnih dogodkov, a sem se motila. Dejstvo je, da živi mrtveci niso resnični, a vseeno v knjigi ne najdemo pretiravanja, ki že od daleč sporoča, da je to neka huda fantastika. Všeč mi je, ker ni bilo poudarka le na mrtvecih, temveč tudi na boju, ki ga je bila Grace – kako je, kljub mladim letom, ostala močna, pogumna in vztrajna.

Prav tako pa me je navdušil Angelov slog pisanja – tako tekoč, na trenutke nekoliko pesniški, pravi užitek za branje. A kljub temu, moraš biti z glavo pri zgodbi, saj je nekoliko težja in hitro izgubiš rdečo nit, če le za trenutek misli preusmeriš drugam. Sama sem zato knjigo kar nekajkrat odložila, premislila kaj sem prebrala in jo ponovno odprla.

Opozorila pa bi tudi na dejstvo, da zna biti zgodba na določenih delih kar kruta. Angel ne varčuje z natančnimi opisi krvavih dogodkov, vendar vseeno ne pretirava. Zna loviti ravnotežje med resničnim in fantazijskim svetom in to je tisto kar knjigo dela še boljšo.

Komu knjigo priporočam?

Priporočila bi jo vsem malo zahtevnejšim bralcem, ki ne sodijo knjige po platnicah oziroma po žanru in sprejemajo tudi nekoliko fantazije.

Moja ocena knjige: 8,5/10

Nekaj izvodov je še vedno na voljo pri Davorju, zato mu za naročilo lahko pišete na njegovo facebook stran.

Do naslednjič, K. 🙂

Poličkino šolanje

Pred nekaj dnevi sem vas vprašala, če bi želeli brati tudi o mojih študijskih dneh in ker je bil odziv res neverjeten in nad mojimi pričakovanji, je tukaj danes ta objava. 🙂

Kot mala deklica sem govorila, da bom zdravnica, zaposlena v bolnici. Vedno mi je bil všeč tisti vonj, ki ga ima bolnišnica, ljudje v belih haljah so mi vedno vlivali neko zaupanje, a skozi srednjo šolo sem to obdobje prerasla. Še vedno so mi bile všeč bolnišnice, a zdravnica si nisem več želela postati.

Ko je nastopil 9. razred osnovne šole in sem se morala odloči kam v srednjo, sem se odločala med gimnazijo in medijsko ter se na koncu odločila za slednjo. Takrat se mi je zdelo blazno zanimivo biti novinar – imela sem vizijo kako bom potovala po svetu in poročala domov. A že po kakšnem letu sem ugotovila, da to ni zame. Malo je k temu pripomogla tudi šola na katero sem hodila, saj je bilo zelo malo praktičnega dela, sama teorija pa ni bila zanimiva. Vendar sem vztrajala do konca in uspešno končala 4. letnik in kasneje še odlično opravila z maturo, a vedela sem, da s to smerjo ne bom nadaljevala.

Kam torej naprej? S tem vprašanjem sem si vsak dan belila glavo. Odločala sem se med delom z otroki in delom v zdravstvu, a ker sem bila omejena zaradi poklicne mature, sem se odločila, da bom še eno leto ostala v domačem kraju in naredila še maturitetni tečaj. Vendar bolj kot se je približeval 30. marec in s tem zadnji dan za prijavo na fakulteto, bolj in bolj živčna sem postajala… Zato sem se tri dni pred zaprtjem prijav odločila in se prijavila na dve študijski smeri, za kateri nisem potrebovala ne splošne mature niti petega predmeta.

Kam sem se prijavila? Na prvo željo sem vpisala Zdravstveno fakulteto Univerze v Ljubljani smer radiološka tehnologija, druga želja pa je bila Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem smer predšolska vzgoja. Glede na to, da sem vedela kakšne omejitve so bile na Zdravstveni fakulteti prejšnja leta nisem niti upala, da bi bila sprejeta. Pedagoška v Kopru pa mi je bila nekoliko predaleč, tako da sem bila odločena, da tudi če sem sprejeta ne bom šla študirat in bom ostala doma ter naredila maturitetni tečaj.

Kam sem bila sprejeta? Kot ste verjetno do sedaj že ugotovili, sem 25. julija dobila obvestilo o tem, da sem sprejeta na Zdravstveno fakulteto smer radiološka tehnologija. Čeprav še nisem imela namena iti študirat, sem ob čakanju na rezultate vedno bolj in bolj upala, da bom sprejeta. Vedno bolj mi je bila všeč moja izbira, čeprav je bila čisto nepričakovana. In veselje ob novici, da sem sprejeta je bilo neverjetno. Bila sem ponosna nase, da mi je uspelo. 🙂

Torej, na kratko, sem brucka na Zdravstveni fakulteti, a več o mojih prvih vtisih vam zaupam naslednjič. 😉

Do naslednjič, K. 😀

 

Talenti v belem (Grey’s anatomy)

Vir: splet

Danes pišem o še eni izmed mojih najljubših serij – Talenti v belem (Grey’s anatomy). Podatek, da lahko trenutno na malih zaslonih gledamo že 15. sezono, nam pove, da je od prve sezone minilo že kar nekaj let, a jaz se vse do lani nisem spravila gledat. Zakaj? Zato, ker me slovenski naslov Talenti v belem ni niti malo pritegnil. 😀 Vedno sem mislila, da je to neka oddaja o zdravnikih. Upss… 😉 A ko sem enkrat začela gledat preprosto nisem mogla nehat. 😀

Najljubša oseba?

Zelooo težko se odločim za samo eno, saj ima vsak lik neko svojo lastnost, ki mi je všeč. Christina je direktna in samosvoja, Alex in Jo sta smešna in noro prikupna kot par oziroma zdaj že mož in žena, Meredith mi je všeč, ker se kljub vsem tragedijam nikoli ne vda, Arizona je tak sonček in mi je noro žal, da je v 15. sezoni ni več pa Lexie in Mark sta mi bila tudi fina. Torej kot vidite, mi je polovica igralske zasedbe všeč. 😀

Najljubši par?

Alex in Jo 100%! Obožujem njuno zvezo, tako igriva, sproščena, brez nepotrebnih zapletov (če odštejemo 13. sezono). Pa njuna poroka mi je bila zelo všeč!

Najmanj ljuba oseba?

Ne morem reči, da koga ne maram, ampak vseeno bi mi bilo, če ne bi bilo Owena. Ni mi bil všeč njegov odnos do Christine, ko jo je dejansko silil, da bi imela otroka. Prav tako mi ni všeč, da sta z Amelio skupaj, nekako mi najbolj paše s Teddy in upam, da končno pristaneta skupaj.

Kaj te v seriji moti?

Motilo me je to, da sta se Derek in Meredith kregala skoraj celotno 11. sezono, preden je Derek umrl. Moti me tudi, kako so nekateri karakterji odšli iz serije – na primer ne razumem zakaj je morala Lexie umreti. Če bi jaz napisala njun odhod, bi Lexie in Mark preživela letalsko nesrečo, si priznala, da se ljubita in se skupaj nekam preselila in na takšen način odšla iz serije. Ampak Shonda že ve 😉

Kakšen bi bil tvoj popoln razplet 15. sezone?

Meredith bi našla moškega s katerim bi skupaj zaživela in bi jo imel rad tako kot jo je imel rad Derek. Owen in Teddy bi se končno našla in se skupaj veselila dojenčka, Amelia pa bi se posvetila raziskovanju. Za Alexa in Jo pa upam, da kmalu izvesta, da bosta dobila otroka.

Moja ocena: 8/10

Do naslednjič, K. 🙂

Fantastično popotovanje fakirja, ki je obtičal v Ikeini omari (The Extraordinary Journey Of The Fakir)

Vir slike: splet

Prejšnjo soboto sva se s fantom odpravila na premiero filma Fantastično popotovanje fakirja, ki je obtičal v Ikeini omari. Sama verjetno filma ne bi šla gledati v kino in bi si ga kasneje ogledala doma, a ker sem imela srečo in bila izžrebana v Felix-ovi nagradni igri, sva s fantom to izkoristila in odšla na mini zmenek v Cineplexx. 🙂 Mi je bil film všeč? Preberi do konca.. 😉

Podatki o filmu:

Režiser: Ken Scott

V glavnih vlogah:  Dhanush, Bérénice Bejo, Erin Moriarty, Barkhad Abdi, Gérard Jugnot

Leto izida: 2018

Zvrst: drama

IMDb ocena: 7,2/10

Kratka obnova:

Ajatashatru Lavash Patel – na kratko Aja, je mlad fant, ki živi v majhni vasi v Mumbaju. Preživlja se kot ulični čarodej in prevarant, s prisluženim denarjem pa skrbi še za mamo. A njena nenadna smrt ga preseneti in odloči se, da bo poiskal svojega očeta. Odpravi se v Pariz, kjer v Ikei spozna ljubezen svojega življenja, vendar življenje mu ne prizanaša zato se po spletu okoliščin znajde med migranti v Londonu, pot ga popelje v Rim in v balon, ki ga popelje nad sredozemskim morjem. Zgodba se konča, kjer se je začela – v Mumbaju, vendar s fakirjem, ki ve kaj želi biti.

Moje mnenje o filmu:

Po pravici povedano, si nisem mislila, da mi bo film tako všeč. Videla sem sicer, da istoimensko knjigo zelo hvalijo in je bila oziroma je še vedno na moji wish listi, a film je presegel pričakovanja. Všeč mi je, ker ni tipični ameriški film, ima odlično zgodbo in tudi tehnično se mi zdi zelo dovršen in odlično posnet.

Zelo rada bi prebrala tudi knjigo, saj vedno rada primerjam zgodbo v knjigi in zgodbo v filmu, tako da komaj čakam da jo dobim v roke in preberem. Če me je že film navdušil, mislim da tudi knjiga ne bo razočarala. 🙂

Moja ocena: 9/10

Do naslednjič, K. 😀