Polička na faksu

Prvi mesec kot brucka

3B136003-1BA0-42C8-AA89-A2C72BDB2DB4 (1)

Dve objavi nazaj ste lahko brali o moji poti do študija (če še niste, hitro preberite!) – na katero srednjo šolo sem hodila, kaj sem začela študirat in kako sem se za to smer odločila. Danes pa bom razkrila moje prve vtise o študiju. 🙂

Mesec dni študija je mimo, tudi prvi kolokvij (oziroma, če štejemo še današnjega, sta mimo dva kolokvija :D) in iskreno povedano je naporno, a mi je všeč.

Urniki so stvar, ki mi je najmanj všeč. Vsak dan imamo pouk od 8h zjutraj, do približno 16h popoldan z vmesno uro pavze. Najhuje je to, da je ta pavza ravno pred zadnjo uro, ko si že utrujen in je odhod domov zelo mikavna ideja. 😀 Ampak se v večini primerov pač potrudiš in ostaneš še tisto uro in pol na predavanjih (če ne celo predavanje, pa vsaj do prve pavze ;)).

Tudi predmeti (tisti, ki smo jih do sedaj imeli) so mi bili zelo zanimivi. Najbolj sta me pritegnila prva pomoč in anatomija, čeprav je slednja zelo obsežna in relativno težka za učenje, saj pride tu v poštev le latinščina. Zanimiv mi je tudi strokovni predmet diagnostične in interventne radiološke metode, kjer zaenkrat proučujemo rentgensko anatomijo. Najmanj ljubi pa so mi biokemija, sociologija in zakonodaja, ampak tudi to bomo zvozili. 😀

3ba1c86f32b59eb8462fd7ec6d4f4d70

Zelo všeč so mi tudi profesorji, vidi se, koliko znanja imajo in določene je prav užitek poslušati. Do sedaj še nismo imeli profesorja, ki mi ne bi bil všeč. Res je, da so mi eni boljši in zanimivejši od drugih, a nihče ni preveč “zatežen” in vsi nam želijo samo dobro.

Kar pa se tiče življenja v Ljubljani, pa lahko rečem, da sem se že kar navadila. Na začetku so mi rahle probleme delale trole, vendar sem kmalu pod kontrolo spravila tudi to. Živim v stanovanju, ki je na mirni lokaciji, 20 minut vožnje s trolo do centra. Kopalnico ter kuhinjo z jedilnico, si delim še s prijateljico, ki jo poznam že iz osnovne šole in njenim fantom, tako da mi je tudi glede tega sekira padla v med. 🙂

Takšni so torej moji prvi vtisi o študiju in življenju v Ljubljani. 🙂

Do naslednjič, K. 🙂

 

Grozljivka

Angel Rose: ZASTRUPLJENA DEŽELA

45033176_200609120836663_2328590328539381760_n

“Kje se konča popotovanje, ki je grozljivejše kot sanje in verjamemo le vanje?”

Najstrašnejša noč v letu je pred nami – noč čarovnic. Buče, čarovnice, mrliči in ostale strašne pojave na današnjo noč dobijo svoj čar in svojo grozo v očeh. In prav o mrličih govori knjiga Zastrupljena dežela.

Lastnik in rešitelj mnogih kač ter netopirjev, ki se znajdejo na napačnih krajih ter slovenski pisatelj Angel Rose je tisti, ki je napisal grozljivo fantazijsko pripoved z elementi gotskega romana.

Angela na facebooku spremljam že dlje časa in od nekdaj mi je bil všeč njegov stil pisanja, zato sem enostavno morala priti do knjige, četudi živi mrtveci niso ravno moj stil. A naj povem, da me je zgodba zelo pozitivno presenetila.

Kratka obnova:

Zgodba nas popelje v Anglijo, kjer se leta 1752 začenja grozljivo obdobje, ki ga nihče ni pričakoval. Zaradi vseh bolezni, ki so pustošile podeželje, zaradi vseh trupel, ki so bila zakopana na pokopališčih, se je zemlja začela upirati. Smrt in trupla so zemljo zastrupila in kmalu je vse mrliče izpljunila nazaj v življenje, a ne kot običajne ljudi, vendar kot žive mrtvece, ki so življenje ljudi spremenili v nočno moro.

Skozi zgodbo spremljamo pogumno Grace, ki poskuša ubežati zagotovi smrti in se poda na pot proti vzhodu. Ji bo uspelo najti deželo, ki ni polna živih mrtvecev?

Moje mnenje o knjigi?

Kot sem že omenila me je zgodba pozitivno presenetila. Pred začetkom branja sem si mislila, da bo to še ena knjiga polna pretiravanja in nerealnih dogodkov, a sem se motila. Dejstvo je, da živi mrtveci niso resnični, a vseeno v knjigi ne najdemo pretiravanja, ki že od daleč sporoča, da je to neka huda fantastika. Všeč mi je, ker ni bilo poudarka le na mrtvecih, temveč tudi na boju, ki ga je bila Grace – kako je, kljub mladim letom, ostala močna, pogumna in vztrajna.

Prav tako pa me je navdušil Angelov slog pisanja – tako tekoč, na trenutke nekoliko pesniški, pravi užitek za branje. A kljub temu, moraš biti z glavo pri zgodbi, saj je nekoliko težja in hitro izgubiš rdečo nit, če le za trenutek misli preusmeriš drugam. Sama sem zato knjigo kar nekajkrat odložila, premislila kaj sem prebrala in jo ponovno odprla.

Opozorila pa bi tudi na dejstvo, da zna biti zgodba na določenih delih kar kruta. Angel ne varčuje z natančnimi opisi krvavih dogodkov, vendar vseeno ne pretirava. Zna loviti ravnotežje med resničnim in fantazijskim svetom in to je tisto kar knjigo dela še boljšo.

Komu knjigo priporočam?

Priporočila bi jo vsem malo zahtevnejšim bralcem, ki ne sodijo knjige po platnicah oziroma po žanru in sprejemajo tudi nekoliko fantazije.

Moja ocena knjige: 8,5/10

Nekaj izvodov je še vedno na voljo pri Davorju, zato mu za naročilo lahko pišete na njegovo facebook stran.

Do naslednjič, K. 🙂

Polička na faksu

Poličkino šolanje

61125704-college-icon-university-education-wreaths-academy-academic-vector-graphic-isolated-and-flat-illustra (1)

Pred nekaj dnevi sem vas vprašala, če bi želeli brati tudi o mojih študijskih dneh in ker je bil odziv res neverjeten in nad mojimi pričakovanji, je tukaj danes ta objava. 🙂

Kot mala deklica sem govorila, da bom zdravnica, zaposlena v bolnici. Vedno mi je bil všeč tisti vonj, ki ga ima bolnišnica, ljudje v belih haljah so mi vedno vlivali neko zaupanje, a skozi srednjo šolo sem to obdobje prerasla. Še vedno so mi bile všeč bolnišnice, a zdravnica si nisem več želela postati.

Ko je nastopil 9. razred osnovne šole in sem se morala odloči kam v srednjo, sem se odločala med gimnazijo in medijsko ter se na koncu odločila za slednjo. Takrat se mi je zdelo blazno zanimivo biti novinar – imela sem vizijo kako bom potovala po svetu in poročala domov. A že po kakšnem letu sem ugotovila, da to ni zame. Malo je k temu pripomogla tudi šola na katero sem hodila, saj je bilo zelo malo praktičnega dela, sama teorija pa ni bila zanimiva. Vendar sem vztrajala do konca in uspešno končala 4. letnik in kasneje še odlično opravila z maturo, a vedela sem, da s to smerjo ne bom nadaljevala.

Kam torej naprej? S tem vprašanjem sem si vsak dan belila glavo. Odločala sem se med delom z otroki in delom v zdravstvu, a ker sem bila omejena zaradi poklicne mature, sem se odločila, da bom še eno leto ostala v domačem kraju in naredila še maturitetni tečaj. Vendar bolj kot se je približeval 30. marec in s tem zadnji dan za prijavo na fakulteto, bolj in bolj živčna sem postajala… Zato sem se tri dni pred zaprtjem prijav odločila in se prijavila na dve študijski smeri, za kateri nisem potrebovala ne splošne mature niti petega predmeta.

Kam sem se prijavila? Na prvo željo sem vpisala Zdravstveno fakulteto Univerze v Ljubljani smer radiološka tehnologija, druga želja pa je bila Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem smer predšolska vzgoja. Glede na to, da sem vedela kakšne omejitve so bile na Zdravstveni fakulteti prejšnja leta nisem niti upala, da bi bila sprejeta. Pedagoška v Kopru pa mi je bila nekoliko predaleč, tako da sem bila odločena, da tudi če sem sprejeta ne bom šla študirat in bom ostala doma ter naredila maturitetni tečaj.

xray-header

Kam sem bila sprejeta? Kot ste verjetno do sedaj že ugotovili, sem 25. julija dobila obvestilo o tem, da sem sprejeta na Zdravstveno fakulteto smer radiološka tehnologija. Čeprav še nisem imela namena iti študirat, sem ob čakanju na rezultate vedno bolj in bolj upala, da bom sprejeta. Vedno bolj mi je bila všeč moja izbira, čeprav je bila čisto nepričakovana. In veselje ob novici, da sem sprejeta je bilo neverjetno. Bila sem ponosna nase, da mi je uspelo. 🙂

Torej, na kratko, sem brucka na Zdravstveni fakulteti, a več o mojih prvih vtisih vam zaupam naslednjič. 😉

Do naslednjič, K. 😀

 

Serije

Talenti v belem (Grey’s anatomy)

greys-anatomy-longtime-residents-leaving-ftr

Vir: splet

Danes pišem o še eni izmed mojih najljubših serij – Talenti v belem (Grey’s anatomy). Podatek, da lahko trenutno na malih zaslonih gledamo že 15. sezono, nam pove, da je od prve sezone minilo že kar nekaj let, a jaz se vse do lani nisem spravila gledat. Zakaj? Zato, ker me slovenski naslov Talenti v belem ni niti malo pritegnil. 😀 Vedno sem mislila, da je to neka oddaja o zdravnikih. Upss… 😉 A ko sem enkrat začela gledat preprosto nisem mogla nehat. 😀

Najljubša oseba?

Zelooo težko se odločim za samo eno, saj ima vsak lik neko svojo lastnost, ki mi je všeč. Christina je direktna in samosvoja, Alex in Jo sta smešna in noro prikupna kot par oziroma zdaj že mož in žena, Meredith mi je všeč, ker se kljub vsem tragedijam nikoli ne vda, Arizona je tak sonček in mi je noro žal, da je v 15. sezoni ni več pa Lexie in Mark sta mi bila tudi fina. Torej kot vidite, mi je polovica igralske zasedbe všeč. 😀

Najljubši par?

Alex in Jo 100%! Obožujem njuno zvezo, tako igriva, sproščena, brez nepotrebnih zapletov (če odštejemo 13. sezono). Pa njuna poroka mi je bila zelo všeč!

628fbc3da4da2c236934ef34045c3ed9

Najmanj ljuba oseba?

Ne morem reči, da koga ne maram, ampak vseeno bi mi bilo, če ne bi bilo Owena. Ni mi bil všeč njegov odnos do Christine, ko jo je dejansko silil, da bi imela otroka. Prav tako mi ni všeč, da sta z Amelio skupaj, nekako mi najbolj paše s Teddy in upam, da končno pristaneta skupaj.

Kaj te v seriji moti?

Motilo me je to, da sta se Derek in Meredith kregala skoraj celotno 11. sezono, preden je Derek umrl. Moti me tudi, kako so nekateri karakterji odšli iz serije – na primer ne razumem zakaj je morala Lexie umreti. Če bi jaz napisala njun odhod, bi Lexie in Mark preživela letalsko nesrečo, si priznala, da se ljubita in se skupaj nekam preselila in na takšen način odšla iz serije. Ampak Shonda že ve 😉

Kakšen bi bil tvoj popoln razplet 15. sezone?

Meredith bi našla moškega s katerim bi skupaj zaživela in bi jo imel rad tako kot jo je imel rad Derek. Owen in Teddy bi se končno našla in se skupaj veselila dojenčka, Amelia pa bi se posvetila raziskovanju. Za Alexa in Jo pa upam, da kmalu izvesta, da bosta dobila otroka.

ew1530_ep_2387329389232

Moja ocena: 8/10

Do naslednjič, K. 🙂

Filmi

Fantastično popotovanje fakirja, ki je obtičal v Ikeini omari (The Extraordinary Journey Of The Fakir)

fakir.png

Vir slike: splet

Prejšnjo soboto sva se s fantom odpravila na premiero filma Fantastično popotovanje fakirja, ki je obtičal v Ikeini omari. Sama verjetno filma ne bi šla gledati v kino in bi si ga kasneje ogledala doma, a ker sem imela srečo in bila izžrebana v Felix-ovi nagradni igri, sva s fantom to izkoristila in odšla na mini zmenek v Cineplexx. 🙂 Mi je bil film všeč? Preberi do konca.. 😉

Podatki o filmu:

Režiser: Ken Scott

V glavnih vlogah:  Dhanush, Bérénice Bejo, Erin Moriarty, Barkhad Abdi, Gérard Jugnot

Leto izida: 2018

Zvrst: drama

IMDb ocena: 7,2/10

Kratka obnova:

Ajatashatru Lavash Patel – na kratko Aja, je mlad fant, ki živi v majhni vasi v Mumbaju. Preživlja se kot ulični čarodej in prevarant, s prisluženim denarjem pa skrbi še za mamo. A njena nenadna smrt ga preseneti in odloči se, da bo poiskal svojega očeta. Odpravi se v Pariz, kjer v Ikei spozna ljubezen svojega življenja, vendar življenje mu ne prizanaša zato se po spletu okoliščin znajde med migranti v Londonu, pot ga popelje v Rim in v balon, ki ga popelje nad sredozemskim morjem. Zgodba se konča, kjer se je začela – v Mumbaju, vendar s fakirjem, ki ve kaj želi biti.

Moje mnenje o filmu:

Po pravici povedano, si nisem mislila, da mi bo film tako všeč. Videla sem sicer, da istoimensko knjigo zelo hvalijo in je bila oziroma je še vedno na moji wish listi, a film je presegel pričakovanja. Všeč mi je, ker ni tipični ameriški film, ima odlično zgodbo in tudi tehnično se mi zdi zelo dovršen in odlično posnet.

Zelo rada bi prebrala tudi knjigo, saj vedno rada primerjam zgodbo v knjigi in zgodbo v filmu, tako da komaj čakam da jo dobim v roke in preberem. Če me je že film navdušil, mislim da tudi knjiga ne bo razočarala. 🙂

Moja ocena: 9/10

Do naslednjič, K. 😀

Psihološki roman

B. A. Paris: ZA ZAPRTIMI VRATI

FB350901-68A5-453F-AA20-4B452F4BA452

Obožujem pisateljico! Že ko sem brala prvo knjigo Kremplji norosti me je navdušila in seveda tudi Za zaprtimi vrati ni razočarala. Več pa v nadaljevanju… 😉

Kratka obnova:

“Popoln par in popoln zakon – ali popolna laž?”

Jack – čeden odvetnik, ki še nikoli ni izgubil na sodišču. Grace – lepa, pametna in nasploh popolna žena. Par, kateremu vsi zavidajo njuno popolno življenje. A kaj se v resnici skriva za vrati popolne hiše? Zakaj Grace vedno odpove kosilo s prijateljicami? Zakaj je Jack vedno poleg nje – zaradi neskončne ljubezni do Grace ali zato, da mu ne bi ušla?

Moje mnenje o knjigi:

Kot sem že na začetku zapisala, je B. A. Paris postala ena izmed mojih ljubših pisateljic. Njene knjige so do zadnjega trenutka nepredvidljive in preprosto jih ne moreš odložit dokler ne prideš do konca.

Ob začetku poletja sem prebrala že knjigo Kremlji norosti iste pisateljice, ki me je resnično do zadnje besede držala v napetosti. Prejšnji teden pa sem v roke vzela še Za zaprtimi vrati, ki me prav tako ni razočarala, a če knjigi primerjam, mi je bila Kremplji norosti nekoliko bolj všeč. Zdi se mi, da je pri knjigi Za zaprtimi vrati nekoliko bolj predvidljiv konec, saj je sestavljena tako, da eno poglavje govori o sedanjosti in naslednje o preteklosti ter se tako izmenjujeta skozi celotno knjigo. In ravno ta poglavja, ko Grace pripoveduje o preteklosti te, vsaj mene so, pripeljejo do spoznanja kakšen bo zaključek oziroma vsaj približno se ti dozdeva kaj se zgodi na koncu.

Mi je pa pisala ena izmed sledilk na instagramu, da je tudi njo ta knjiga navdušila, a ko sem ji omenila, da mi je knjiga Kremplji norosti bolj nepredvidljiva, se z mano ni strinjala. Tako, da mislim, da boste morali obe prebrati in se sami odločiti katera vam je ljubša. 😉

Zgodba temelji na odnosu med Jackom in Grace. Jack nadzoruje Grace v vseh pogledih – kaj bo oblekla, kdaj bo jedla, kaj bo skuhala za večerjo, ki jo gostita za prijatelje… – torej moški obseden z nadzorom, a v zelo negativnem smislu. To me je na začetku zelo jezilo, saj sem se resnično vživela v knjigo in sama takšnega nadzorovanja ne bi mogla prenašati, tako da sem se morala kar opominjati, da je vse le izmišljena zgodba. 😀

Komu knjigo priporočam?

Priporočila bi jo vsem knjigoljubom, katerim so psihološki romani ljubi. Mislim, da so knjige avtorice B. A. Paris ene izmed boljših predstavnic te zvrsti in, da se jih splača prebrati.

Ocena: 7,8/10

Mladinski roman

Tone Seliškar: BRATOVŠČINA SINJEGA GALEBA

Danes sem se odločila, da bom pisala o nekoliko starejši knjigi, slovenskega pisatelja Toneta Seliškarja. Zakaj? Zdi se mi pomembno, da Slovenci beremo tudi dela naših pisateljev.

Kratka obnova:

Dvanajstletni glavni junak Ivo, sam živi na Galebjem otoku, kjer mu ob strani stoji le stric Just. Nekega dne se na otok vrne Ivov oče, a ne za dolgo, saj kmalu po vrnitvi umre, Ivu pa zapusti le jadrnico imenovano Sinji galeb.  S pomočjo prijateljev se Ivo odloči obnoviti jadrnico kar pripelje do ustanovitve Bratovščine Sinjega galeba in njihovih nepozabnih doživetij.

Moje mnenje o knjigi:

Knjiga Bratovščina Sinjega galeba je knjiga o pogumu in tovarištvu. Svoj izvod sem dobila od očeta, ko sem bila v petem razredu osnovne šole. Takrat še nisem bila takšna ljubiteljica knjig, sploh pa ne tako starih, zato mi je oče, če jo preberem, obljubil nagrado. Na moje presenečenje sem ob branju uživala, saj je napisana v mladostnikom prijaznem jeziku. Ko sem prišla v šolo do učiteljice z namenom, da to knjigo obnovim za bralno značko me je kar malce pisano pogledala, a bila navdušena, da sem izbrala takšno knjigo. 🙂 Zdaj, ko sem jo po slabih desetih letih zopet brala mi ni bila nič manj všeč, kvečjemu še bolj, saj sem jo kot nekoliko starejša bralka drugače razumela, zato mislim, da je kakšno knjigo pametno prebrati večkrat. 🙂

Komu knjigo priporočam?

Priporočila bi jo vsem – mladim in nekoliko starejšim, saj mislim, da bo vsak našel nekaj kar mu bo všeč. Mladi se bodo lahko poistovetili z dogodivščinami glavnih junakov. Starejši bralci pa bodo v njej našli sporočila, ki jim lahko služijo tudi v resničnem življenju.

Ocena: 9/10 🙂

Do naslednjič, K. 🙂