Ljubezenski roman

Tetovator iz Auschwitza

Hojla moji knjigoljubci! Prazniki se bližajo, zato bomo imeli več časa za branje. Tokrat sem s poličke vzela knjigo s tematiko druge svetovne vojne. Kljub vsem grozodejstvom, ki so se dogajala je to zgodba o dobrih ljudeh s srci napolnjenimi z ljubeznijo.

O knjigi:

Zgodba nas popelje nazaj, v čas druge svetovne vojne – čas, ko je svetu nadvladal strah, ko je ljudi zajela panika in ko so bili priča največjim grozodejstvom v zgodovini. Spremljamo mladega slovaškega Juda Laleta, ki po spletu okoliščin dobi v Auschwitzu delo tetovatorja. Vsakemu, ki prispe v to zloglasno taborišče mora na levo roko vtetovirati številko, mu skruniti telo in ga popolno razčlovečiti – od zdaj naprej je le številka.

Z delom tetovatorja pa je prišlo tudi nekaj “ugodnosti,” imel je svojo sobo, dobil je dodatno porcijo hrane in s to pozicijo si je lahko privoščil malenkost več svobode gibanja. Njegova delovna torba je bila ščit. A dodatnih porcij hrane ni nikoli zadržal zase, vedno jih je razdelil med sojetnike.

Ko je tako nekega dne pripeljal še en vlak poln deklet, se je Lale lotil svojega dela. Po navadi se nikoli ni ozrl proti obrazom ljudi, ki jih je tetoviral, a tokrat je naredil izjemo in pred njim je stala Gita – dekle v katero se je zaljubil na prvi pogled in si obljubil, da ne bo preživel le on, temveč tudi ona.

Moje mnenje o knjigi:

Že odkar smo v šoli prvič obravnavali tematiko druge svetovne vojne me je čisto posrkalo v ta del zgodovine. Čeprav so se dogajale res grozne reči, za katere upam, da se nikoli več ne ponovijo, mi je to obdobje res ljubo in zanimivo. Posledično zelo rada berem zgodbe iz druge svetovne vojne in tako sem se lotila Tetovatorja, ki me je že kar lep čas čakal na polički.

Vedela sem, da to ne bo še ena plehka ljubezenska zgodba, a tako močne zgodbe in sporočila si nisem predstavljala. Ljubezen, ki se je spletla med Laletom in Gito je neuničljiva, tvegala sta vse, celo svoji življenji, zato da bi lahko vsako nedeljo skupaj preživela nekaj dragocenega časa. Upanje, ki ga je imel Lale v to, da bosta oba prišla živa iz taborišča je bilo neomajno, prenašal ga je na Gito in jo podpiral, da ni obupala in se vdala v usodo.

Laletov poklic v Auschwitzu mu je omogočal majhno svobodo gibanja, ki jo je izkoristil za to, da je dragulje in denar, ki so jih odvzeli ljudem po prihodu v taborišče, zamenjal za hrano. Hrano, ki jo je razdelil med jetnike v baraki 7, med cigane, ki so živeli v isti baraki kot on, koščke čokolade je uporabil za podkupovanje paznice, da mu je dovolila obiske pri Giti… Mnogim je s svojim početjem rešil življenje, čeprav je s tem, tvegal svojega. Kazen, če bi ga dobili, je bila smrt.

In ob vsem tem, sem se zamislila. Dandanes nam je že vsaka stvar samoumevna, pritožujemo se zato, ker ne vemo ali bi zjutraj oblekli bundo ali vetrovko, ali bi si za kosilo naročili pico ali solato in katera barva telefona nam je ljubša… Bodimo hvaležni, da sploh imamo možnost se odločat, marsikdo je na žalost nima. In ne glejmo samo nase, poglejmo okoli sebe in poiščimo nekoga ter mu polepšajmo dan – pa naj bo to nošenje vrečk iz trgovine namesto starejše sosede ali pa prijazen nasmeh poklonjen neznancu na ulici. Sama verjamem, da se dobro z dobrim vrača.

Zaključne misli in ocena:

Verjetno ste po zapisanem že sami ugotovili, da me je ta knjiga res ganila in mi odprla oči, zato veste tudi to, da je to še ena knjiga, ki jo bom priporočila popolnoma vsakemu, saj menim, da se lahko iz nje ogromno naučimo.

Ocena: 5/5

Želim vam čudovite praznike ob dobri družbi in napeti knjigi. 😉 Do naslednjič, K. 🙂

Advertisements
Ženski roman

Igra sovraštva ali igra ljubezni?


Končno se spet napočil čas za novo objavo. Po rahlem premoru od branja, sem v roke prijela knjigo Igra sovraštva, avtorice Sally Thorne, ki sem jo prejela od Knjigoljubke Maje, ko sem bila izžrebana v njeni nagradni igri. Kar nekaj časa sem jo vsak teden nosila iz Ljubljane domov, da bi jo prebrala med vikendom, pa potem spet nazaj v Ljubljano, da bi jo prebrala čez teden, kot sproščanje med učenjem. A kar ni in ni prišlo do tega, da bi jo vzela v roke in prebrala.

Vendar se je to spremenilo pretekli petek, ko sem želela “preizkusiti” svoj novi Fictional boutique žepek za knjige in sem si jo vzela s sabo na faks. Že zjutraj, pred predavanji, sem začela z branjem, nadaljevala po predavanjih na avtobusu na poti do doma in končala okrog druge ure zjutraj, medtem ko je fant poleg mene sladko spal. 😀

O knjigi:

Zgodba govori o Lucy in Joshui – sodelavca, ki čas v službi preživljata s tem, da se sovražita. Brez težav izražata nenaklonjenost drug do drugega in v njunih internih igrah bijeta boj o tem kdo je boljši. Ona ne razume njegove zamorjenosti in on ne razume njene prijaznosti. Boj pa se zaostri, ko se začneta potegovati za isto delovno mesto. Kmalu napetosti dosežejo vrelišče in Lucy ugotovi, da navsezadnje mogoče le ne sovraži Josha. In mogoče tudi on ne sovraži nje. Mogoče se celo marata. Ali pa je to spet ena izmed njunih iger?

Moje mnenje o knjigi:

Knjiga, ki me je preprosto navdušila. Je enostavno, lahkotno branje ob katerem se lahko sprostiš in na trenutke iz srca nasmejiš. To je bila prva knjiga pisateljice Sally Thorne, ki sem jo prebrala in navdušil mi je njen stil pisanja – hitro berljiv s humornimi vložki, ki popestrijo vse zaplete. Dodelani liki in njihove zgodbe so pripomogli k temu, da sem se lahko popolnoma vživela v dogajanje. Zgodba pa te potegne vase in te ne izpusti dokler ne prebereš zadnje strani.

Zaključne misli in ocena:

Priporočila bi jo vsakemu, ki išče nekaj za sprostitev. Ob dogodivščinah glavnih likov se boste nasmejali in ugotovili, da je črta med sovraštvom in ljubeznijo res tanka. Knjiga ima čez 400 strani, a naj vas debelina le-te, ne odvrne, saj si boste na koncu želeli, da bi jih imela še več. 😀 Po dolgem času knjiga, ki me je navdušila in jo bom sigurno še kdaj vzela v roke.

Ocena: 4,5/5

Do naslednjič, K. 😉