Grozljivka

Angel Rose: ZASTRUPLJENA DEŽELA

45033176_200609120836663_2328590328539381760_n

“Kje se konča popotovanje, ki je grozljivejše kot sanje in verjamemo le vanje?”

Najstrašnejša noč v letu je pred nami – noč čarovnic. Buče, čarovnice, mrliči in ostale strašne pojave na današnjo noč dobijo svoj čar in svojo grozo v očeh. In prav o mrličih govori knjiga Zastrupljena dežela.

Lastnik in rešitelj mnogih kač ter netopirjev, ki se znajdejo na napačnih krajih ter slovenski pisatelj Angel Rose je tisti, ki je napisal grozljivo fantazijsko pripoved z elementi gotskega romana.

Angela na facebooku spremljam že dlje časa in od nekdaj mi je bil všeč njegov stil pisanja, zato sem enostavno morala priti do knjige, četudi živi mrtveci niso ravno moj stil. A naj povem, da me je zgodba zelo pozitivno presenetila.

Kratka obnova:

Zgodba nas popelje v Anglijo, kjer se leta 1752 začenja grozljivo obdobje, ki ga nihče ni pričakoval. Zaradi vseh bolezni, ki so pustošile podeželje, zaradi vseh trupel, ki so bila zakopana na pokopališčih, se je zemlja začela upirati. Smrt in trupla so zemljo zastrupila in kmalu je vse mrliče izpljunila nazaj v življenje, a ne kot običajne ljudi, vendar kot žive mrtvece, ki so življenje ljudi spremenili v nočno moro.

Skozi zgodbo spremljamo pogumno Grace, ki poskuša ubežati zagotovi smrti in se poda na pot proti vzhodu. Ji bo uspelo najti deželo, ki ni polna živih mrtvecev?

Moje mnenje o knjigi?

Kot sem že omenila me je zgodba pozitivno presenetila. Pred začetkom branja sem si mislila, da bo to še ena knjiga polna pretiravanja in nerealnih dogodkov, a sem se motila. Dejstvo je, da živi mrtveci niso resnični, a vseeno v knjigi ne najdemo pretiravanja, ki že od daleč sporoča, da je to neka huda fantastika. Všeč mi je, ker ni bilo poudarka le na mrtvecih, temveč tudi na boju, ki ga je bila Grace – kako je, kljub mladim letom, ostala močna, pogumna in vztrajna.

Prav tako pa me je navdušil Angelov slog pisanja – tako tekoč, na trenutke nekoliko pesniški, pravi užitek za branje. A kljub temu, moraš biti z glavo pri zgodbi, saj je nekoliko težja in hitro izgubiš rdečo nit, če le za trenutek misli preusmeriš drugam. Sama sem zato knjigo kar nekajkrat odložila, premislila kaj sem prebrala in jo ponovno odprla.

Opozorila pa bi tudi na dejstvo, da zna biti zgodba na določenih delih kar kruta. Angel ne varčuje z natančnimi opisi krvavih dogodkov, vendar vseeno ne pretirava. Zna loviti ravnotežje med resničnim in fantazijskim svetom in to je tisto kar knjigo dela še boljšo.

Komu knjigo priporočam?

Priporočila bi jo vsem malo zahtevnejšim bralcem, ki ne sodijo knjige po platnicah oziroma po žanru in sprejemajo tudi nekoliko fantazije.

Moja ocena knjige: 8,5/10

Nekaj izvodov je še vedno na voljo pri Davorju, zato mu za naročilo lahko pišete na njegovo facebook stran.

Do naslednjič, K. 🙂

Advertisements
Polička na faksu

Poličkino šolanje

61125704-college-icon-university-education-wreaths-academy-academic-vector-graphic-isolated-and-flat-illustra (1)

Pred nekaj dnevi sem vas vprašala, če bi želeli brati tudi o mojih študijskih dneh in ker je bil odziv res neverjeten in nad mojimi pričakovanji, je tukaj danes ta objava. 🙂

Kot mala deklica sem govorila, da bom zdravnica, zaposlena v bolnici. Vedno mi je bil všeč tisti vonj, ki ga ima bolnišnica, ljudje v belih haljah so mi vedno vlivali neko zaupanje, a skozi srednjo šolo sem to obdobje prerasla. Še vedno so mi bile všeč bolnišnice, a zdravnica si nisem več želela postati.

Ko je nastopil 9. razred osnovne šole in sem se morala odloči kam v srednjo, sem se odločala med gimnazijo in medijsko ter se na koncu odločila za slednjo. Takrat se mi je zdelo blazno zanimivo biti novinar – imela sem vizijo kako bom potovala po svetu in poročala domov. A že po kakšnem letu sem ugotovila, da to ni zame. Malo je k temu pripomogla tudi šola na katero sem hodila, saj je bilo zelo malo praktičnega dela, sama teorija pa ni bila zanimiva. Vendar sem vztrajala do konca in uspešno končala 4. letnik in kasneje še odlično opravila z maturo, a vedela sem, da s to smerjo ne bom nadaljevala.

Kam torej naprej? S tem vprašanjem sem si vsak dan belila glavo. Odločala sem se med delom z otroki in delom v zdravstvu, a ker sem bila omejena zaradi poklicne mature, sem se odločila, da bom še eno leto ostala v domačem kraju in naredila še maturitetni tečaj. Vendar bolj kot se je približeval 30. marec in s tem zadnji dan za prijavo na fakulteto, bolj in bolj živčna sem postajala… Zato sem se tri dni pred zaprtjem prijav odločila in se prijavila na dve študijski smeri, za kateri nisem potrebovala ne splošne mature niti petega predmeta.

Kam sem se prijavila? Na prvo željo sem vpisala Zdravstveno fakulteto Univerze v Ljubljani smer radiološka tehnologija, druga želja pa je bila Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem smer predšolska vzgoja. Glede na to, da sem vedela kakšne omejitve so bile na Zdravstveni fakulteti prejšnja leta nisem niti upala, da bi bila sprejeta. Pedagoška v Kopru pa mi je bila nekoliko predaleč, tako da sem bila odločena, da tudi če sem sprejeta ne bom šla študirat in bom ostala doma ter naredila maturitetni tečaj.

xray-header

Kam sem bila sprejeta? Kot ste verjetno do sedaj že ugotovili, sem 25. julija dobila obvestilo o tem, da sem sprejeta na Zdravstveno fakulteto smer radiološka tehnologija. Čeprav še nisem imela namena iti študirat, sem ob čakanju na rezultate vedno bolj in bolj upala, da bom sprejeta. Vedno bolj mi je bila všeč moja izbira, čeprav je bila čisto nepričakovana. In veselje ob novici, da sem sprejeta je bilo neverjetno. Bila sem ponosna nase, da mi je uspelo. 🙂

Torej, na kratko, sem brucka na Zdravstveni fakulteti, a več o mojih prvih vtisih vam zaupam naslednjič. 😉

Do naslednjič, K. 😀

 

Serije

Talenti v belem (Grey’s anatomy)

greys-anatomy-longtime-residents-leaving-ftr

Vir: splet

Danes pišem o še eni izmed mojih najljubših serij – Talenti v belem (Grey’s anatomy). Podatek, da lahko trenutno na malih zaslonih gledamo že 15. sezono, nam pove, da je od prve sezone minilo že kar nekaj let, a jaz se vse do lani nisem spravila gledat. Zakaj? Zato, ker me slovenski naslov Talenti v belem ni niti malo pritegnil. 😀 Vedno sem mislila, da je to neka oddaja o zdravnikih. Upss… 😉 A ko sem enkrat začela gledat preprosto nisem mogla nehat. 😀

Najljubša oseba?

Zelooo težko se odločim za samo eno, saj ima vsak lik neko svojo lastnost, ki mi je všeč. Christina je direktna in samosvoja, Alex in Jo sta smešna in noro prikupna kot par oziroma zdaj že mož in žena, Meredith mi je všeč, ker se kljub vsem tragedijam nikoli ne vda, Arizona je tak sonček in mi je noro žal, da je v 15. sezoni ni več pa Lexie in Mark sta mi bila tudi fina. Torej kot vidite, mi je polovica igralske zasedbe všeč. 😀

Najljubši par?

Alex in Jo 100%! Obožujem njuno zvezo, tako igriva, sproščena, brez nepotrebnih zapletov (če odštejemo 13. sezono). Pa njuna poroka mi je bila zelo všeč!

628fbc3da4da2c236934ef34045c3ed9

Najmanj ljuba oseba?

Ne morem reči, da koga ne maram, ampak vseeno bi mi bilo, če ne bi bilo Owena. Ni mi bil všeč njegov odnos do Christine, ko jo je dejansko silil, da bi imela otroka. Prav tako mi ni všeč, da sta z Amelio skupaj, nekako mi najbolj paše s Teddy in upam, da končno pristaneta skupaj.

Kaj te v seriji moti?

Motilo me je to, da sta se Derek in Meredith kregala skoraj celotno 11. sezono, preden je Derek umrl. Moti me tudi, kako so nekateri karakterji odšli iz serije – na primer ne razumem zakaj je morala Lexie umreti. Če bi jaz napisala njun odhod, bi Lexie in Mark preživela letalsko nesrečo, si priznala, da se ljubita in se skupaj nekam preselila in na takšen način odšla iz serije. Ampak Shonda že ve 😉

Kakšen bi bil tvoj popoln razplet 15. sezone?

Meredith bi našla moškega s katerim bi skupaj zaživela in bi jo imel rad tako kot jo je imel rad Derek. Owen in Teddy bi se končno našla in se skupaj veselila dojenčka, Amelia pa bi se posvetila raziskovanju. Za Alexa in Jo pa upam, da kmalu izvesta, da bosta dobila otroka.

ew1530_ep_2387329389232

Moja ocena: 8/10

Do naslednjič, K. 🙂